Tiskane izdaje
Melbourne – Če se je ženski finale OP Avstralije končal z velikim presenečenjem – porazom Serene Williams –, je bil pri moških razplet povsem predvidljiv. Novak Đoković je pač tudi v tej sezoni na svoji ravni in ko je proti Andyju Murrayu odločilno partijo začel s 5:0, je bilo bolj ali manj jasno, da Srbu že šesta avstralska lovorika ne bo ušla.
Serena Williams je popustila pod pritiskom zgodovinskega dosežka, Đoković je bil v lovu na precej manjšega – da se s šestimi naslovi izenači z Royem Emersonom, ki pa je zmagoval še v amaterski eri – in se v tem položaju tudi veliko bolje znašel. Ko je dobil uvodnih pet iger, je bilo jasno, da se Murrayu, ki je v besu ocenjeval, da tako slabo ni igral še nikdar, ne piše nič kaj dobrega. Proti takšnemu Srbu, kot ga gledamo v zadnjem letu, je odličen začetek pač nujen za vsaj malo možnost za končni uspeh, če že na začetku dobi dodatna krila, je vse skupaj zares misija nemogoče. In tako je po pol ure finala Nole pospravil v žep prvi niz, že zadnji dan januarja pa se lahko pohvalil s prav neverjetnim dosežkom: tako proti Rafaelu Nadalu (finale Dohe) kot Rogerju Federerju (polfinale OP Avstralije) in Murray, torej trem največjim tekmecem, je letos osvojil niz s 6:1 …
Če kaj, je treba Murrayu priznati izjemno borbenost in nepopustljivost do samega konca, saj se je zdelo, da je v drugem nizu z njim konec, ko je Srb prišel do breaka s 4:3. A se je Škot takoj vrnil, nato pa pri 5:5 zares nespretno zapravil 40:0, tekmec je osvojil kar pet točk zapored. In ko se je nakazovalo, da ga je to strlo, saj je pri igralec sveta v tretjem nizu prišel do takojšnjega breaka, se še vedno ni vdal, prevzemal več pobude in si zagotovil podaljšano igro, v kateri pa sta bili kar dve dvojni napaki – na drugi servis je sicer dobil zgolj 35 odstotkov točk, a seveda je Đoković izjemen pri vračanju začetnih udarcev – vendarle kaplja čez rob. Murray se je moral tako sprijazniti, da je prvi igralec s finalnim izkupičkom 0:5 na enem od turnirjev za veliki slam (štirikrat ga je premagal Đoković, enkrat Federer), srbski as pa je lahko začel slaviti ob novi potrditvi, da je nedotakljiv.
»Vsaka lovorika za veliki slam je seveda zelo pomembna, ta, ker gre za zgodovinski šesti naslov, s katerim sem se izenačil Emersonom. Ne bom lagal, da nisem imel tega dosežka v mislih. Ko sem prihajal na igrišče, sem se dobro zavedal, da se lahko vpišem v zgodovino. To mi je predstavljalo veliko motivacijo, da igram najbolje, kot znam. Nisem pa želel, da bi o tem razmišljal preveč, bolj je šlo za spodbudo, cilj. In v zares veliko čast mi je, da me omenjajo skupaj s takšnimi imeni, kot sta Björn Borg in Rod Laver,« je po zmagi s 6:1, 7:5, 7:6 (3) razmišljal Đoković, ki je zadnja leta absolutni avstralski vladar (lovorike 2008, 2011, 2012, 2013, 2015, 2016), skupno pa je to že njegova enajsta lovorika za veliki slam. Z njo se je izenačil z Borgom in Laverjem, ki je bil tudi včeraj med gledalci, velika rivala Federer in Nadal se zdita s 17 oziroma 14 vedno bolj na dosegu roke.
»Ni dvoma, da v zadnjih 15 mesecih igram najboljši tenis v življenju,« je svoje predstave tudi v zadnjih dveh tednih – z izjemo tiste nevsakdanje proti Gillesu Simonu – ocenil Đoković, čigar melbournska statistika je zares izjemna. Dobil je 57 od 63 dvobojev, tu osvojil svojo prvo lovoriko za veliki slam, v finalu pa poraza ne pozna. »Res izvrstno. Zato sem po koncu tudi poljubil igrišče. Z areno Rod Laver imam že nekaj let ljubezensko razmerje in upam, da bo trajalo še dolgo. Vsi v ekipi smo ponosni in moramo v tem uživati, ničesar pa je jemljem za zagotovljeno. Ne glede na to, da sem na zadnjih petih velikih slamih igral v petih finalih in štirikrat zmagal. To so turnirji, ki štejejo, in na njih želim še naprej igrati kot doslej,« se ne namerava ustavljati Đoković, ki je s še eno zmago Murraya spravil na rob solza. A za Škotom je zelo napetih 14 dni, saj je bil nenehno na trnih, če bi njegova žena Kim slučajno predčasno rodila, potem se je na tribunah zgrudil njegov tast Nigel Sears, s katerim je zdaj k sreči vse v redu, za konec pa torej še poraz v finalu, po katerem se je usedel na prvo letalo proti Evropi, kjer si bo z novim članom družine gotovo uspešno zacelil vse rane.
