Đoković: Priznam, po svoje sem jugonostalgik

London – Najboljši teniški igralec sveta Novak Đoković razmišlja o nizu ekshibicijskih dvobojev, ki bi jih organiziral v glavnih mestih nekdanje skupne države. To je pred kratkim razkril Damir Džumhur, Nole je po prvem dvoboju v Wimbledonu potrdil, ob 25. obletnici razpada Jugoslavije pa za Delo razmišljal o skupnih časih.

Uvodni dnevi na turnirjih za veliki slam so za glavne favorite praviloma manj stresni, napetost se stopnjuje v drugem tednu, zato je ob začetku več priložnosti tudi za neteniške teme. Đoković, ki ga srbski novinarji že vidijo v finalu z Andyjem Murrayem, se je tako včeraj po gladki zmagi nad Jamesom Wardom denimo razgovoril o priljubljeni »kraji« uradnih brisač med igralci, v delu novinarske konference v maternem jeziku pa je razmišljal tudi o nekdanji Jugoslaviji in dvobojih, ki jih želi prirediti. Tudi v Ljubljani, kjer ima seveda zelo veliko navijačev, pri čemer je prvič Džumhur iz BiH dejal, da naj bi se ta spektakel zgodil letos ali v začetku prihodnjega leta, glede na vse uspehe, ki jih žanje priljubljeni Nole, pa bo treba počakati še malce dlje.

»Da, o tem smo se pogovarjali, nismo pa še določili točnega datuma. Žal se to ne bo moglo zgoditi v tej sezoni, morda ob koncu prihodnje. Treba bo o vsem skupaj še temeljito razmisliti, vse teniški igralci iz nekdanje Jugoslavije bomo morali uskladiti urnike. Skozi ta športni dogodek bi skušali širiti lepo sporočilo prijateljstva, strpnosti, skupnosti v državah nekdanje Jugoslavije. Vsi vemo, kolikšne so napetosti od razpada, šport je verjetno ena redkih stvari, ki ljudi združuje. Upam, da nam bo uspelo, vse skupaj pa bi imelo tudi dobrodelno noto. Govorili smo že s hrvaškimi igralci, bošnjaškimi, s slovenskimi še ne, doslej pa so vsi bili zelo navdušeni nad zamislijo, ki je sicer še v oblakih, a upam, da se bo uresničila,« je razpredal prvi igralec sveta in zmagovalec zadnjih petih turnirjev za veliki slam, ki s svojo ekipo še ni šel v podrobnosti, a načeloma bi vse skupaj trajalo približno teden dni po načelu – en dan, eno mesto.

Sicer je Srb star šele 29 let, a zdi se, da se v njem skriva malce jugonostalgika. Je občutek pravi? »Priznam, na nek način sem res. Nisem sicer doživel teh najboljših let Jugoslavije, o katerih mi govorijo starši in tudi drugi ljudje, ki so živeli tedaj, ko je bilo vse na zelo visoki ravni. Čeprav tega nisem doživel, čutim povezanost, ker imam sorodstvo na Hrvaškem, v Črni gori. Nikoli pa se nisem vmešaval v politične teme, vedno sem se izogibal temu, to se me ne tiče, zaradi tega tudi nisem imel nikakršnih neprijetnosti v svojem športnem svetu in s teniškimi igralci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Ravno nasprotno, vedno smo bili v zelo dobrih odnosih, smo prijatelji, tudi ko smo se dotaknili teh občutljivih tem, smo bili vsi enotnega menja, da vojna ni nikomur prinesla prav nič dobrega. Skozi šport, posebej tenis, v katerem smo popularni igralci iz nekdanje Jugoslavije, imamo priložnost, da prispevamo, kolikor le lahko, k sporočilu miru, strpnosti in prijateljstva,« je za Delo razmišljal Đoković, potem ko je dobil še 29. zaporedni dvoboj na turnirjih za veliki slam in s tem izenačil rekord odprte ere, ki ga je v letih 1969-70 dosegel Rod Laver.

Veliko slabše se je včeraj izkazala nekdanja številka 1 Ana Ivanović, ki je izgubila proti ruski kvalifikantki Jekaterini Aleksandrovi, tako da se bo zdaj lahko v miru posvetila pripravam na julijsko poroko z nemškim nogometnim asom Bastianom Schweinsteigerjem. Za zgodbo dneva pa je poskrbel Marcus Willis, domači kvalifikant, ki se je na glavni turnir prebil kot 772. igralec sveta, pred časom pa je že želel končati kariero, a se mu je zaradi ljubezni na prvi pogled življenje povsem obrnilo na glavo. Zdaj je med 64 najboljših, potem ko je v treh nizih ugnal Ričardasa Berankisa.