Agassi dobro ve, kaj preživlja Đoković

»Nekdo, ki je moral z igrišča odstraniti delce bomb, da je lahko treniral, dobro ve, kako kruto je lahko življenje.« 

Objavljeno
28. maj 2017 08.01
Posodobljeno
28. maj 2017 08.00
Saša Verčič
Saša Verčič
Le pet igralcev je v sodobni teniški zgodovini osvojilo vse štiri turnirje za veliki slam, dva od teh bosta zdaj združila moči v igralski in trenerski vlogi. Roland Garros bo prvi turnir, na katerem se bo kot trener preizkusil Andre Agassi, zmagovalec Pariza 1999, na pravo pot pa bo poskušal spet spraviti branilca naslova Novaka Đokovića.

Ko je Srb pred kratkim razpustil celotno strokovno ekipo, ki ga je pripeljala do 12 naslovov za veliki slam, je med več možnostmi zakrožilo tudi ime, ki je še posebno vznemirjalo – Andre Agassi. A ta je pred kratkim na vprašanje, ali si predstavlja sodelovanje z Nickom Kyrgio­som, odgovoril zelo jasno: »Ker imam otroka, stara 15 in 13 let, nimam prav nič časa. Odgovor je tako ne. Dela pač ne bi mogel opravljati, kot bi si želel.« A ko je prišel klic Novaka Đokovića, se je zgodba – ob močni spodbudi žene Steffi Graf – zasukala. Resda se Srb in Američan (še) nista dogovorila za dolgoročno sodelovanje in niti na Roland Garrosu menda ne bo ostal do konca, toda naveza se zdi sanjska.

Gre za igralca, ki imata kar nekaj skupnih točk, saj sta se vsak v svoji eri ponašala s tem, da najbolje vračata servise tekmecev, odlična sta (bila) z osnovne črte, z backhandom, a zdaj ne gre več samo za slog igre. Če kdo ve, kako je zmagovati in padati, s čimer se v zadnjih mesecih ukvarja Đoković, je to vsekakor karizmatični Agassi, ki se je po koncu kariere tako rekoč umaknil iz tenisa, sem ter tja je odigral le kak ekshibicijski dvoboj. Nič čudnega, tenis nikdar ni bil njegova ljubezen, večinoma ga je sovražil zaradi avtoritativnega očeta, s katerim sta imela zelo težaven odnos, kar je odlično opisal tudi v avtobiografiji Open. Danes tenis ceni, v njem pa je doživel vse, kar se v športu da, pokazal je, kako se da pobrati z dna, na katerega je treščil z višav.

Od 1. do 141. mesta in nazaj na 1.

Agassi se je namreč v sezoni 1995 prvič povzpel na vrh svetovne lestvice, tedaj je imel v žepu že tri velike zmage – v Wimbledonu (1992), na OP ZDA (1994) in OP Avstralije (1995), naslednje leto je v Atlanti osvojil še zlato olimpijsko kolajno. A potem se je obrnilo navzdol. »Pravi padec se je začel med uspehom. Nikakršne povezanosti s tenisom nisem čutil. Čeprav sem bil dober, se mi je tenis zameril, celo sovražil sem ga. Ta odtujenost je bila še večja, ko sem prišel do 1. mesta na svetu. Pričakoval sem, da bo to zapolnilo praznino, a je ni. Občutil nisem ničesar. Vse skupaj se mi je zdelo kot en neskončen dan in v čem je potem smisel vsega. Zato nisem več treniral, kot bi moral, začel sem uživati droge in našel številne druge načine, s katerimi sem si škodoval,« se je pred kratkim v pogovoru za Guar­dian spominjal leta 1997, ko začel uživati metamfetamine, zato je padel tudi na dopinškem testu, a se je odgovornim pri združenju teniških profesionalcev zlagal, da je kriva prijateljeva pijača, zato so pri ATP primer opustili ... Propadel je njegov zakon z igralko Brooke Shields, tenis ga ni zanimal, na svetovni lestvici je zdrsnil na 141. mesto, številni so bili prepričani, da je z njim konec.

A je našel novo motivacijo, zaprl usta dvomljivcem, in to na kakšen način. Leta 1999 je osvojil Roland Garros, s tem dopolnil karierni zlati slam (to je doslej uspelo le še Rafaelu Nadalu), postal prvi igralec, ki je dobil štiri turnirje za grand slam na treh različnih podlagah. V isti sezoni je osvojil še OP ZDA, se vrnil na 1. mesto svetovne lestvice (na njem je skupno preživel 101 teden), nato pa v letih 2000, 2001, 2003 zmagal še na OP Avstralije. »Prišel sem do spoznanja, da četudi si nisem izbral svojega življenja, to še ne pomeni, da si ga ne morem lastiti. To je bilo zame razsvet­ljenje. Takrat sem ugotovil, da obstaja na svetu veliko otrok, ki prav tako nimajo možnosti odločanja, a se jim godi veliko slabše, kot se je meni. Niso imeli možnosti izobrazbe, nobenega upanja, da bi ustavili pot navzdol. Ko sem se začel osredotočati na to, se je spremenil moj odnos do tenisa, začel sem ga ceniti. Veliko sem se naučil ob vrnitvi na vrh,« pravi Aggasi, zdaj znan kot velik filantrop, ki je do izobrazbe – skupaj s Steffi Graf – pomagal zares številnim otrokom.

Dobre vibracije

»Celoten paket« je pritegnil tudi Đokovića. »Veliko stvari me je spodbudilo k temu, da v svojo ekipo pripeljem Agassija. Izjemno ga spoštujem kot človeka in igralca. Odlično razume igro, hkrati neguje družinske vrednote. Je človekoljub in veliko lahko prinese v moje življenje na igrišču in zunaj njega. V karieri je preživel vse, kar preživljam sam. Osebno ga ne poznam prav dobro, saj sva v stiku šele nekaj tednov, a uživam v pogovorih z njim. Takoj sem začutil, da sva si po svoje blizu, med nama so se takoj ustvarile pozitivne vibracije,« je svojo odločitev pojasnil Đoković, ki je od nekdaj občudoval Američana in ga ima za revolucionarnega igralca zaradi izjemne karizme.

Agassi bo tako v Noletovi ekipi v vlogi zvezdniškega trenerja nasledil Borisa Beckerja, ki je Srba ob koncu lanske sezone zapustil, ker je presodil, da ni več predan tenisu tako, kakor bi moral biti. »Kid iz Las Vegasa«, ki nima nikakršnih izkušenj na najvišji ravni, bo Đokoviću gotovo lahko pomagal z motivacijskega vidika, pričakovati pa je, da ne bosta skupaj na večini turnirjev. Bržčas le na veliki slamih in še kakšnem pomembnejšem, kakor je to pri Andyju Murrayju in Ivanu Lendlu, saj je težko verjeti, da bi si Agassi ob družini in vseh dobrodelnih projektih privoščil daljšo odsotnost iz Las Vegasa. Je pa jasno, da bodo morali biti prvi motivacijski ukrepi zelo močni, saj Đoković nikakor ni glavni favorit v Parizu, kjer bo branil zmago, potem ko si je pred letom dni kot osmi igralec (moški) v vsej zgodovini zagotovil karierni veliki slam. Agassi je bil sicer že pred kratkim optimističen, da bo spet našel pravo pot: »Novak je preveč dober, da ne bi našel rešitve. Nekdo, ki je moral z igrišča odstraniti delce bomb, da je lahko treniral, pač dobro razume, kako kruto in težavno je lahko življenje.«