Tiskane izdaje
Umag – Refren zimzelene pesmi Za dobra stara vremena je pospremil Andreja Agassija in Gorana Ivaniševića na osrednje umaško teniško igrišče, ki se od sobote imenuje prav po nekdanjem hrvaškem asu, a od dobrih, starih časov seveda ni bilo prav veliko. Američan ima takšne težave s hrbtom, da ne more igrati več niti ekshibicijskih dvobojev, ni pa manjkalo zabave.
Umaški turnir je znan po tem, da je na njem nastopilo lepo število tujih igralcev, ki so se kasneje razvili v prave ase, tokrat pa so se prireditelji odločili zavrteti kolo časa nazaj. Letos namreč na Hrvaškem slavijo 15. obletnico ene najbolj neverjetnih teniških (wimbledonskih) zmag, ko je Ivanišević do najbolj želene lovorike prišel s posebnim povabilom prirediteljev … To je bila njegova edina zmaga za veliki slam v karieri, kaj lahko pa bi bilo vse drugače, če ne bi devet let pred tem »Zec« izgubil svoj prvi finale na največjih turnirjih proti – Agassiju. »To je bil zame čaroben dan, sem pa leta 2001, ko je Goran zmagal, doma jokal od sreče zanj,« je priznal Agassi, čigar dvoboj z Ivaniševićem iz leta 1992 je bil rdeča nit obiska na hrvaški obali, posnetki, na katerem ima Američan z dolgimi lasmi in uhani povsem drugačno podobo kot danes, so se nenehno vrteli.
»Prav zaradi Andreja sem postal boljši igralec, zaradi njega sem več treniral, da sem napredoval, prav tako je zaradi njega tenis postal veliko boljši,« se je nekdanjih skupnih časov spominjal Ivanišević, ki je pred leti Agassiju naredil uslugo, ko je vskočil na ekshibicijski dvoboj po odpovedi Stefana Edberga, minuli konec tedna mu je Američan uslugo vrnil.
V Umag je za dober dan priletel iz Las Vegasa, bil vso soboto zelo aktiven, saj je imel številne obveznosti, zvečer pa … »Zaradi stanja, v kakršnem je moj hrbet, tenisu ne morem več nuditi veliko, je pa Goran že zelo dolgo moj zelo dober prijatelj in moral sem priti, v veliko čast mi je biti tukaj,« je pojasnil Agassi, ki je kariero končal zaradi težav s hrbtom (to odlično opisuje v avtobiografiji Open), te so se zdaj stopnjevale do te mere, da ne more več igrati niti ekshibicij. Gledalci v Umagu – med njimi je bilo kot običajno veliko Slovencev – so tako ostali prikrajšani za napovedovani dvoboj, Agassi je Ivaniševića le ogrel, nato se je umaknil v fotelj, se zabaval in dajal Goranu »taktične« nasvete v dvoboju s še enim nekdanjim zmagovalcem turnirja za veliki slam (Roland Garros 2003) Juanom Carlosom Ferrerom.
Agassi, ki zase pravi, da je stalno utrujen, ker je pač star, je še vedno pravi magnet za gledalce, vstopnice v Umagu so bile že nekaj dni razprodane, kar ne čudi, saj je bil Američan svojčas največja teniška zvezda, ki je močno presegala meje tega športa. Kljub temu opozarja. »Zdaj živimo v posebni teniški dobi, ko lahko hkrati spremljamo kar tri igralce, ki sodijo med največje v zgodovini,« pravi 46-letnik, ki je tenis veliko bolj igral zaradi očeta kot zaradi sebe, kljub temu pa se je zapisal med velikane, saj je zmagal na vseh štirih grand slamih (skupno osem lovorik, pet že po obdobju, ko se je znašel povsem na tleh in je moral tudi na turnirje iz serije challenger), 30 tednov je bil prvi igralec sveta, ima pa tudi zlato olimpijsko kolajno.
