Tiskane izdaje
Andy Murray je pred dvema letoma resda končal večdesetletno nestrpno odštevanje do prve domače moške lovorike na Wimbledonu po Fredu Perryju, a to seveda še ne pomeni, da so apetiti gostiteljev potešeni. Jugozahodni del Londona bo v prihajajočih dneh spet zajela murraymanija, tokrat morda še močnejša, saj je tretji igralec sveta letos v odlični formi.
Ko je v sezoni 2013 osvojil Wimbledon – mimogrede, sloviti nogometni trener Jose Mourinho je pred dnevi priznal, da je ob tem potočil kar nekaj solz sreče –, je seveda slavil svoj največji uspeh, s pleč se mu je odvalilo ogromno breme, a vse skupaj vendarle ni bilo popolno. Škot je imel namreč hude težave s hrbtom (zavoljo tega je pred domačim slamom tudi izpustil Roland Garros), ki so v nadaljevanju sezone vodile tudi do operacije. »Ko sem osvojil Wimbledon, so bili občutki seveda izjemni, a pogosto sem igral z bolečinami, nisem užival v treningu. Ne morem reči, da sem tenis sovražil, morda se mi je zameril, saj mi je povzročal bolečine,« se je sladko-grenkih časov spomnil Murray, za katerega je bila wimbledonska zmaga za zdaj tudi njegova zadnja (druga) za veliki slam.
Po operaciji je bila njegova lanska sezona namreč veliko slabša, razšel se je tudi s trenerjem Ivanom Lendlom, v Wimbledonu – kjer je v 2. kolu ugnal tudi Blaža Rolo – ni bil resno v igri za ubranitev naslova, kar je potrdil gladek četrtfinalni poraz proti Grigorju Dimitrovu. »Vrnitev po operaciji je bila še bolj težavna, kot sem pričakoval. Mislil sem si, da bom sicer imel nekaj težav, da spet ujamem pravi ritem, a da bo telo okej. Vendar se to ni zgodilo, hrbet me je še vedno močno bolel, zaradi česar sem bil seveda močno zaskrbljen,« je Murray dejal o težavnem lanskem letu, v katerem je za nekaj časa izpadel tudi iz svetovne deseterice ter prvo turnirsko lovoriko osvojil šele konec septembra, končal pa ga je z enim najhujših porazov v karieri, ko ga je na sklepnem mastersu Roger Federer ugnal s kar 6:0, 6:1.
Tedaj so se nanj stopnjevali pritiski, da odslovi trenerko Amelie Muresmo, s katero je začel sodelovati po Roland Garrosu, a je vztrajal pri Francozinji in prav njej se danes zahvaljuje za preporod. »V zadnjem letu dni, kolikor delam z Amelie, sem prebrodil kar nekaj težkih trenutkov. Veliko ljudi je dvomilo o mojih sposobnostih, ona pa mi je vseskozi stala ob strani. Vesel sem, da sem se Amelie za vso vero vame letos oddolžil z dobrim tenisom. Njej se veliko lažje odprem, ji govorim o svojih občutkih, kot sem prejšnjim trenerjem. Zato sem zdaj zelo zadovoljen s svojim tenisom. Če zadržuješ občutke v sebi in o njih sploh ne govoriš, sčasoma to ne prinese nič dobrega in res je imeti čudovito ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš o tem, kaj čutiš,« je navdušen nad Mauresmojevo Murray, ki se je trenerki letos »odkupil« s finalom OP Avstralije, polfinalom Roland Garrosa (edini njegov poraz na pesku v tej sezoni) in tremi turnirskimi naslovi, zadnjim na travi v Queen'su.
V Wimbeldon je prišel najbolje psihično in telesno pripravljen doslej, zato sodi v najožji krog favoritov, četudi mu žreb ni bil najbolj naklonjen, saj bi se lahko v četrtfinalu pomeril z Rafelom Nadalom, v polfinalu z Rogerjem Federerjem in nato v finalu z Novakom Đokovićem. »Vsekakor mislim, da sem v zadnjih dveh letih napredoval, če ne bi, ne bi bil še vedno št. 3, saj bi me tekmeci prehiteli, ker ves svet napreduje. Telesno sem vsekakor boljši, kot sem bil, prav tako psihično, imam več izkušenj, moja igra je bolj raznovrstna. In zdaj spet tudi z veseljem treniram, uživam, ko grem v telovadnico in zares garam. Pa še nekaj se je spremenilo: drugače gledam na vse skupaj, vem, da tenis ni vse. Ni treba zmagovati prav vsak teden, saj ob takšnem razmišljanju nikdar nisi srečen. Če si nekoliko znižaš pričakovanja, lahko bolj uživaš v igri,« razkriva Murray, ki se bo jutri v 1. kolu pomeril z Mihailom Kukuškinom.
Bogatejši za nova življenjska spoznanja in nared kot še nikdar se zaveda velikih pričakovanj širom Velike Britanije, popotnica iz Queen'sa je odlična, saj se je tam s četrtim naslovom na vrhu seznama zmagovalcev pridružil Johnu McEnroeju, Borisu Beckerju, Lleytonu Hewittu in Andyju Roddicku. »Seveda to ni nikakršno zagotovilo za Wimbledon, zmago si bo treba trdo prigarati, do tja je še zelo dolga pot, v 14 dneh turnirja za veliki slam se lahko zgodi marsikaj. Seveda pa so takšne priprave na travi zelo spodbudne, v vsakem športu ti zmage utrdijo samozavest, v prvih šestih mesecih sezone pa še nikdar nisem dobil toliko dvobojev kot prav letos. Pripravljen sem, kolikor sem najbolj lahko,« se dobre osnove zaveda tretji igralec sveta, ki si prve skupne zmage za veliki slam z Mauresmojevo želi še toliko bolj, ker se bo po Wimbledonu Francozinja za nekaj časa poslovila od njegovega tabora, saj bo avgusta rodila prvega otroka.
