Andrea sporoča v London – Bine, prinesi lovoriko!

London – Po včerajšnjem polfinalnem dnevu teniških igralk na »sveti travi« Wimbledona je predvsem Nemčija začela obujati spomine. Sabine Lisicki, prikupna 23-letna Berlinčanka, je namreč prva Nemka po dolgih 14 letih, ki se je uvrstila v londonski finale. Dvoboj s Poljakinjo Agneszko Radwansko je bil izjemno negotov, povsem drugače je bilo v prvi partiji dneva, ko je Marion Bartoli zlahka ugnala Kirsten Flipkens.

Ženskim dvobojem pogosto očitajo – najsi gre za strokovnjake ali navadne smrtnike na tribunah ter pred TV zasloni – pomanjkanje hitrosti, močnih udarcev, dolgih izmenjav vrhunskih potez. A včeraj pripomb ob izjemni predstavi nemške igralke poljskih korenin in njene tekmice iz Krakowa res ni bilo. Igralki sta se namreč dobro odrezali z zelo lepo predstavo, polno zasukov in na koncu še negotovosti. Drugo zaključno žogico pa je izkoristila nova zvezdnica nemške športne scene in se veselila uvrstitve v svoj prvi finale turnirjev za grand slam. Radwanska je bila sicer wimbledonska finalistka lani, a na zadnji postaji ni bila kos Sereni Williams.

Svetlolasa Berlinčanka, ki London v teh dneh osvaja tudi s prijaznostjo in nalezljivim nasmehom, pa je na poti v letošnji finale omenjeno branilko naslova že ugnala, tokrat pa je opravila še z ugledno poljsko tekmico. Več kot 15.000 navzočih ji je glasno zaploskalo, že med dvobojem pa je občutila izjemno podporo občinstva.

»Res je lepo igrati, ko te tako spodbujajo. Uživam v Wimbledonu,« je poudarila po koncu dvoboja, dolgo preštevala čestitke in se posebej razveselila tistih iz domovine. Med prvimi ji je poslala voščilo Barbara Rittner, zvezna kapetanka nemške teniške vrste, navdušena je bila tudi reprezentančna kolegica Andrea Petković. »Vau, Bine! Vsi smo nate neskončno ponosni, prinesi lovoriko v Nemčijo,« je zapisala temnolaska.

Jutri (ob 14. uri) je tako pred Lisickijevo izjemen izziv. Nemčija sanja o prvi ženski wimbledonski zmagi po 1996 in nepozabni Steffi Graf, Bum Bum Bine – ta vzdevek Sabine Lisicki je iz dneva v dan pogosteje v uporabi – prevzema vlogo naslednice slovitih rojakov. »Dovolj sem samozavestna, predvsem od tiste zmage proti Sereni Williams. Res pa sem se morala še kako potruditi za uspeh proti Agneszki, uprizorili sva izjemno bitko, garala sem na vso moč,« je dejala finalistka, ki se bo za prestižno zmago zdaj pomerila s Francozinjo Marion Bartoli. Z njo je doslej igrala štirikrat, jo ugnala v treh dvobojih, nazadnje prav v Wimbledonu – pred dvema letoma v četrtfinalu s 6:4, 6:7 (4), 6:1. Francoska igralka pa je včeraj prav nepričakovano gladko, s 6:1, 6:2, po pičlih 63 minutah ugnala novo čudežno deklico belgijskega tenisa, Kirsten Flipkens.

»Kar ne morem verjeti, da sem igrala tako dobro,« je bila navdušena 29-letna Francozinja in vzhičeno nadaljevala: »Nor občutek je, ko se v polfinalu Wimbledona počutiš tako zanesljivo. Žal pa mi je tudi tekmice. V tem dvoboju se je borila s poškodbo, česar ne privoščim nikomur v polfinalni predstavi tako velikega turnirja.« A Belgijka nikakor ne odhaja iz Londona žalostnega pogleda. Še pred enim letom je bila 262. na svetovni teniški lestvici …