Čevljev in tetovaž nima Polona nikoli dovolj

Na treningu: teniška igralka Polona Hercog je ob koncu sezone zelo vesela, da lahko za nekaj tednov odloži lopar.

Objavljeno
22. november 2015 12.29
regent/polona hercog
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport

Deset mesecev v letu potuje z enega konca sveta na drugega, udarja žogice zdaj na pesku, zdaj na travi. A v zadnjih tednih, odkar se je ozračje ob teniških igriščih umirilo, prav danes pa bo uradno sklepno dejanje sezone na moškem mastersu v Londonu, se je najboljša slovenska igralka Polona Hercog vrnila tudi na domači beton v klubu Mime Jaušovec v Mariboru, kjer se je podila še kot majhna deklica.

A vmes je že postala najstnica, se začela prebijati med najboljše igralke sveta in dozorela v postavno mladenko. Šele 24 let šteje, a je »na sceni« že kar nekaj zanjo zelo poučnih let. Stara 15 let je odšla v tujino in od takrat živela, kot je dejala, mnogokrat zelo samotarsko življenje. Danes izžareva srečo in zadovoljstvo, ko ob njej na igrišču stoji trener in partner Željko Krajan, s katerim sta se iz domače Kamnice tudi skupaj pripeljala na trening Za tri ribnike.

»V tem času imam od tri do štiri treninge na dan, dvakrat tenis in dvakrat kondicijo. Zdaj gre predvsem za iskanje pravega občutka, pravih udarcev in gibanja na igrišču. Decembra pa bom, preden bom spet začela tekmovati, nekaj tednov vadila še različne taktike,« je še, preden se je začelo delo v balonu, pripovedovala o svojih pripravah in tudi pozdravila sparing partnerja Vasjo. »Najboljše je trenirati z moškimi. Za nas dekleta si je malo lažje najti nasprotnike za trening. Dobro mora igrati, pomembno je, da je tudi sam motiviran in da se z njim dobro razumeš,« je dejala in opisala še svoj ritual pred začetkom treninga – polepi si vse prste, da ne dobi žuljev. Med sezono so treningi zelo različni in odvisni pač od urnika turnirjev, zdaj bo pred OP Avstralije večinoma igrala na betonu. Največ svojih rezerv vidi v servisu (njen rekord je 199 km/h) pa tudi v gibanju in telesni pripravi.

V iskanju prave formule je v zadnjih sezonah zamenjala nekaj trenerjev, a zdaj sta s hrvaškim strokovnjakom le našla želeno. »Z leti, ko dobivaš več izkušenj, je vedno težje najti pravega trenerja. Jaz na treningu potrebujem nekoga, ki mu zaupam in se z njim dobro razumem. Če v nekoga ne verjameš, to ne more dobro delovati. Imam srečo, da se z Željkom ujameva na vseh področjih,« je dejala o Krajanu, ki je pred leti do št. 1 popeljal Dinaro Safino. Kaj za igralca pomeni to, da je trener že dosegel takšne uspehe? »Verjetno je to za nekatere bolj pomembno kot za druge, meni več pomeni sam odnos. Lahko so nekateri imeli veliko uspehov, pa z menoj ne bi mogli delati. Z nekom se pač ujameš bolj, z drugim manj. Pomembno je, da trener zna delati tudi z drugimi igralci,« je dejala in tudi ni skrivala, da je njuno življenje na igriščih in zunaj njih včasih težko ločevati. »Lahko si predstavljate, kako je, če bi bila z vašim fantom sodelavca. Ni najlažje. A po drugi strani je zame to velika prednost. Dobro me pozna, točno ve, kaj si v nekem trenutku mislim na igrišču. Seveda pridejo tudi težki trenutki, se v čem ne strinjaš, se spreš doma in moraš potem na igrišče. Iti moraš prek teh stvari, za zdaj nama to dobro uspeva.« Ob tem se je tudi zrelo zavedala, da ji je kot ženski veliko lažje, da ima partnerja ves čas ob sebi. »Če si ves čas na poti in ne vidiš človeka, ki ga imaš rad, je težko imeti trdno zvezo.«

To še toliko bolj ceni, ker ve, kako osamljen si lahko na teniški turneji. »Si, denimo, kje na Kitajskem, sredi ničesar in sam v sobi gledaš serije. Takšno je življenje teniške karavane. A to je služba, za katero sem se odločila, in hkrati šport, ki me veseli,« se je v isti sapi tudi zahvalila staršem za vso podporo. Brez njune pomoči se gotovo ne bi vzpela tako visoko. Zdaj je 72. na svetovni teniški lestvici, leta 2011 je bila najviše – 35. Težko se je boriti za vsako mesto, a je trdno odločena, da nekoč doseže tudi deseterico. »Hitro se izgubiš v nekem ritmu, ko le hodiš s turnirja na turnir. Pametno si je treba sestaviti urnik in poskušati čim več potegniti iz vsakega tedna. Čas hitro gre, a se ne obremenjujem, da sem bila nekdaj više kot zdaj. Mislim, da sem kljub vsemu sposobna več kot nekoč,« je tudi ugotavljala, da je, ko je bila mlajša, igrala bolj sproščeno.


Zdaj je bolj zrela, bolj izkušena in prepričana, da je s Krajanom storila velik korak naprej. »Res, življenje te samo od sebe skozi leta nauči veliko stvari. A sem napredovala v razmišljanju, veliko me je naučil tudi v tehniki. Kot otroku ti mora nekdo predstaviti osnove, pozneje, ko si profesionalec, pa ni tako lahko napredovati z neke točke. Premakne te lahko pravi človek,« je dejala zmagovalka dveh WTA-turnirjev, ki je skupaj v karieri zaslužila 2.035.805 ameriških dolarjev. A te nagrade hitro sproti kopnijo. »Da se zaslužiti, moraš pa biti visoko, da sploh lahko začneš varčevati. Stroški so enormni. Za vse si sam, za trenerja, prenočitve, potovanja. To je lahko veliko breme in pri nekaterih se to tudi pozna, na igrišču niso sproščeni.«

Čeprav je tenis njeno življenje, je ob koncu sezone zelo vesela, da lahko za nekaj tednov odloži lopar. Rada se vrne domov, počne povsem običajne stvari, gre v mesto na kavo. Z Željkom sta letos obiskala tudi Pariz, da si je lahko ogledala še kaj drugega kot peščena igrišča Roland Garrosa. Ko je na turnirjih, za to ni časa, kljub vsemu pa v tujini rada pobrska za kakšnim modnim kosom oblačila ali čevljev. »Uf, omara je kar polna. A saj veste, ženske čevljev nimamo nikoli dovolj,« je dejala v smehu, od najljubših oblikovalcev pa omenila Alexandra McQueena in Valentina.

Nekakšen modni dodatek so v zadnjih letih že postali tudi njene številne tetovaže. Pri 18 letih se je odločila za prvo, danes jih ima kakšnih 15. »Začela sem z manjšimi napisi in postalo mi je všeč. Na začetku sem jih dodajala na vsakih šest mesecev. Dobro se počutim z njimi,« je zatrdila in za svojo najljubšo izbrala angelsko krilo na roki in napis »družina«. »Ko vidim kakšen motiv na spletu, dobim idejo in jo razdelam. Seveda je nato treba dobiti pravega mojstra, saj ne delajo vsi v vseh slogih.« Je boleča mesta na treningih niso ovirala? »Saj potrpiš, če si nečesa zares želiš. Tudi tistih nekaj ur bolečine med tetoviranjem,« je zamahnila z roko. V tenisu tatuji res niso najbolj pogosti, verjetno zato, ker tenis velja za »beli šport«, je ugibala. Zaradi tega jo mnogi bolj opazijo in zaveda se, da so njene poslikave nekaterim všeč, drugim pač ne. Njo zanima le, da so všeč njej. »In verjetno bom dodala kakšnega. Upam le, da mama tega ne bo prebrala.«