Črni niz, kot ga pomni le iz najstniških dni

Ko je veliki Roger Federer senzacionalno izpadel v 2. kolu Wimbledona – in to ravno ob deseti obletnici prvega zmagoslavja –, je nad jugozahodnim Londonom završalo: konec ere. Švicar je takšne namige v hipu zanikal, a je nato sledil nov udarec v Hamburgu ter še en v Gstaadu in bolj ali manj je jasno, da je kariera za mnoge najboljšega teniškega igralca v zgodovini vendarle v zatonu.

Seveda bi bil marsikateri igralec – ali pa kar večina – še vedno zadovoljna s takšnimi rezultati, kot jih je dosegal Federer v tej sezoni, z zornega kota njegovih siceršnjih dosežkov pa je izkupiček izjemno boren. Posebej skrb vzbujajoč je zadnji niz, ko je izgubil proti Sergeju Stahovskemu (tedaj 116. na svetu), Federicu Delbonisu (114.) in Danielu Brandsu (55.), ki so, mimogrede, vsi po vrsti nato izgubili naslednji dvoboj. Tako slabih rezultatov – trije porazi proti igralcem, ki niso člani top 50 – ni zaporedoma beležil vse, odkar je bil najstnik, natančneje v sezoni 1999, ko še ni bil v stoterici. In v zadnjem času je vedno več podatkov, ki se začnejo z: prvi tako zgodnji poraz po …

Potem ko je že lani v Wimbledonu presenetljivo osvojil rekordni 17. naslov za veliki slam, s katerim se je vrnil tudi na 1. mesto svetovne lestvice, je ta sezona, ki jo je sicer začel z izjemno tesnim porazom v polfinalu OP Avstralije proti Andyju Murrayu, v bistvu vseskozi navzdol obrnjena krivulja. Zgolj en osvojeni turnir, in to le iz serije 250 v Halleju, je pač veliko pod ravnjo takšne teniške legende, na najpomembnejših postajah ni prešel polfinala. Še celo več, v Roland Garrosu ga je izjemno gladko v četrtfinalu ugnal Jo-Wilfried Tsonga, kar je bil že dodaten razlog za skrb, saj so ga doslej s takšno lahkoto premagovali le največji trije tekmeci, Wimbledon pa je vse novonastale dvome le potrdil. Na igrišču, na katerem je dosegal največje uspehe in bil desetletje gospodar, se je v 2. kolu končal niz 36 zaporednih uvrstitev v četrtfinale grand slamov, prvič po letu 2005 je izgubil proti igralcu, ki ni bil član svetovne stoterice, to je bil njegov najzgodnejši wimbledonski poraz po sezoni 2002 in najzgodnejši na turnirjih velike četverice po Roland Garrosu 2003. In seveda, vse to je vodilo v zdrs na 5. mesto svetovne lestvice, na katerem ni bil vse od leta 2003 …

»Mislim, da to ni čas za paniko, seveda je takšen rezultat razočaranje, korak nazaj, pa vendarle. Edino, kar ostane, je, da se spet posvetim delu in se vrnem močnejši. Takšni zasuki so mi doslej zelo dobro uspevali. Mogoče zdaj plačujem tudi davek na olimpijske igre in dejstvo, da sem v lovu na 1. mesto na svetu igral toliko turnirjev, kolikor sem lahko,« je v Wimbledonu skrušeno ugotavljal eden najboljših igralcev v teniški zgodovini, ki je v tej sezoni doživel še nekaj zelo nepričakovanih porazov, kot sta denimo proti Julienu Benneteauju v Rotterdamu ali pa Keiju Nišikoruju v Madridu.

Izgubil avro nepremagljivosti

Pri tem pa si je prav pred selitvijo v špansko prestolnico vzel kar osem tednov premora, kar se je marsikomu, ki spremlja tenis, zdelo precej nenavadno, saj je bilo tedaj za njim manj kot dva meseca nastopanja in le štirje turnirji. »Seveda ne smemo dvomiti o odločitvah, ki jih sprejema Roger, pa vendar se zdi, da je bil dolg spomladanski premor napaka,« razmišlja tudi Boris Becker, saj očitno s takšnim sistemom ne more (več) držati koraka z najboljšimi, a kot rečeno, ni le velika trojica več tista, ki ga premaguje na najpomembnejših turnirjih, teh tekmecev je vedno več. Federer je izgubil čarobnost, avro nepremagljivosti, če je včasih veliko dvobojev dobil, še preden je stopil na teren, saj so bili manj uveljavljeni igralci kar nekoliko prestrašeni, zdaj niso več. Za razliko od Rafaela Nadala pa Federer doslej tudi ni imel težav s poškodbami, kar je pri Špancu povzročilo nekaj šokantnih porazov, pri čemer je po porazu v Gstaadu tudi Švicar začel tarnati nad hudimi bolečinami v hrbtu. Po wimbledonskem porazu je sicer zadovoljen ugotavljal, da je vsaj zdrav in si naknadno v koledar uvrstil Hamburg ter Gstaad – ker je pač v Londonu igral veliko manj od pričakovanj –, zdaj je torej stanje očitno drugačno, vprašljiv pa je tudi seznam pripravljalnih turnirjev pred OP ZDA.

Federer priznava, da se sprašuje, kako naj se izkoplje iz nastalega položaja, New York, kjer je osvojil kar pet naslovov (več jih ima le iz Wimbledona), se je že nekajkrat pokazal kot rešitev sezone – denimo leta 2008, ko je bila to njegova edina zmaga za veliki slam –, tokrat pa se zdijo možnosti za to vendarle minimalne. Murray in Novak Đoković sta na vrhuncu moči, na drugi strani bo Švicar 8. avgusta dopolnil 32 let in četudi v zadnjem obdobju spremljamo ponovni razcvet igralcev, ki so že vstopili v četrto desetletje, je zgodba na grand slamih vendarle nekoliko posebna: treba je dobiti sedem dvobojev na tri osvojene nize, kar nikakor ni preprosto, je pa jasno, da za takšnega igralca le še ti turnirji zares štejejo.

Kljub temu se pri švicarskem asu nikdar ne ve, gotovo pa si bo na vse kriplje prizadeval, da bo utišal vse namige o zatonu, kar mu je nekajkrat že uspelo. »Ne bi rekel, da je to konec ere, saj je pred mano še veliko let igranja,« tako prepričuje igralec, ki je kar 302 tedna preživel na 1. mestu svetovne lestvice, številni privrženci pa se le nadejajo, da jim po vsem, kar je v dobrem desetletju čarobnega ponudil tenisu njegova kariera ne bo ugašala pred očmi, da ne bo na koncu ostal le bleda senca samega sebe ter da se bo znal posloviti še pravi čas.