Dvomesečno mučenje, da ne bi razočaral

Odprto prvenstvo Avstralije je vedno predstavljalo njegove sanje. Najprej igranje v Melbournu, nato osvojitev enega od štirih največjih teniških turnirjev. Slednja želja se mu ni izpolnila, prva pač. Lleyton Hewitt bo jutri začel že kar 20. zaporedni nastop na OZ opnu, ki pa bo hkrati tudi njegov zadnji. Ne le tam spodaj, ampak na sploh.

V Melbournu bo v naslednjih dneh zelo čustveno. Seveda so imeli Avstralci veliko uspešnejših igralcev, kot je Hewitt, a v zadnjem desetletju in pol so se vsa teniška pričakovanja tam spodaj osredotočala nanj. In odlično jih je prenašal od začetka, saj je v sezoni 2001 pri 20 letih in 8 mesecih postal najmlajša št. 1 moškega tenisa, osvojil 30 turnirjev, med njimi tudi OP ZDA 2001 in Wimbledon 2002. Ni slabo za igralca, čigar še večja ljubezen na prvi pogled je bil nogomet, saj so mu veliko bolj pri srcu ekipne panoge, tenis pa je temu zares pravo nasprotje. Dolgoletne suše moških zmag na domačem turnirju pa mu vseeno ni uspelo prekiniti (Mark Edmondson 1976), najbližje je prišel leta 2005, ko ga je v finalu ugnal Marat Safin. »Spomini na ta celoten turnir so izjemni. Četrtfinalna zmaga nad Davidom Nalbandianom v petih nizih na avstralski državni praznik, nato polfinalna nad Andyjem Roddickom in tisti občutek, ko se zaveš, da si si priigral odločilni dvoboj na OP Avstralije. Zakorakati na igrišče v finalu … Vav,« je obujal spomine igralec, ki bo pri 34 letih nastopil na svojem 20. (zaporednem) Australian opnu. Precej neverjetna številka.

»Sliši se noro. Na to sploh nisem pomislil, dokler nisem prišel do 17., 18. zaporednega. Resda nisem bil vedno stoodstotno nared, a vedno sem naredil vse za to, da sem lahko stopil na melbournsko igrišče. O tem, da bom igral na OP Avstralije sem pač vedno sanjal, vsako leto sem si ga v živo ogledal in ko se mi je pri 15 letih ponudila priložnost, se mi je vse skupaj zdelo nadrealistično. Ko sem zakorakal za igrišče za dvoboj s Sergiem Bruguero, sem se skorajda moral uščipniti in se vprašati, ali se to res dogaja,« o turnirju iz sezone 1997, na katerega se je prebil iz kvalifikacij, pravi Hewitt, ki je sicer le dve leti pred tem prišel do ugotovitve, da bi lahko tenis predstavljal njegovo prihodnost. Tedaj je namreč med avstralsko zimo žrtvoval kar nekaj mesecev nogometa, da se je podil po evropskih peščenih teniških igriščih.

Po OP Avstralije 1997 je na prvem turnirju ATP zaigral v Adelaidi 1998, ki ga je tudi osvojil, in vse odtlej se vleče njegova vraža, da nosi kape s ščitnikom, obrnjenim nazaj, kmalu mu je trener Darren Cahill nadel še danes priljubljeni vzdevek Rusty, ker so ga Hewittovi spominjali na znano filmsko družino Griswold, teniški svet je obvladoval s hitrostjo, izjemnim vračanjem tekmečevih servisov in psihično trdnostjo, v svojih najboljših časih pa po priljubljenosti ni ravno slovel. Z vzkliki c'mon je jezil tekmece, gledalcem so šla v nos njegova prerekanja s sodniki, posebna zgodba pa so bili njegovi odnosi z argentinskimi igralci.

V zadnjih letih, ko je imel tudi številne težave s poškodbami, se je močno umiril, »umirila« se je tudi njegova hitrost, eno pa je ostalo isto – motivacija. Četudi bo njegova zadnja sezona sestavljena iz zgolj enega uradnega turnirja, se je namreč nanjo pripravljal resno kot vedno. Od začetka novembra šest ur na dan, šest dni v tednu tenis, tek, boks, plavanje, vaje v fitnesu, da bo lahko odšel v svojem slogu. Torej z bojem do zadnjega atoma moči, na zadnjem OP Avstralije, za katerega je dobil posebno povabilo prirediteljev, noče razočarati. »Moja sezona bo kratka, a vedno sem dal od sebe 100 % in ne želim, da bi bilo tokrat drugače. Upam le, da ne bom izgubil v petih nizih, kot sem na OP ZDA. Lepo bi bilo, če bi dosegel nekaj zmag, pa da vidimo, kako daleč lahko pridem. Seveda pa niti približno ne slutim, kako dobro bom igral, ker se na takšen položaj preprosto ne moreš pripraviti. Vsak dvoboj bo lahko zadnji in čustva bodo odigrala pomembno vlogo, želim si le, da bi pravljica trajala čim dlje,« pred 877., a enim najtežjih dvobojev v karieri pravi Hewitt, čigar sanjski dvoboj v njegovih najboljših letih bi bil finale OP Avstralije proti Rogerju Federerju, zanj najbolj popolnim igralcem.

Hewitt sicer ne bo odkorakal iz teniškega sveta, saj je lani postal kapetan avstralske reprezentance za Davisov pokal, ki je bil zanj vedno nekaj posebnega. Morda zavoljo nostalgije po ekipnem nogometu, a Hewitt je vpisal kar nekaj rekordov za svojo državo: največ nastopov (14), največ let (17), največ zmag (58:20), največ posamičnih zmag (42:14), dvakrat (1999, 2003) se je veselil tudi velike solatne posode. »Zaradi kapetanske vloge bo moj prehod lažji, saj bom nekajkrat na leto še vedno začutil to vzdušje, ki ga lahko nudijo le navijači,« o morebitni krizi brez oboževalcev pravi Hewitt, ki sicer od svojih varovancev pričakuje, da bo ekipno tekmovanje imelo pri njih takšen status, kot ga je imelo pri njemu: najprej štirje turnirji za veliki slam, nato pa že Davisov pokal, kar je zares redko videna predanost reprezentanci …