Hvala vsem, ki niso dovolili upokojitve

Zagreb – Kar 26 članov argentinske teniške reprezentance je po velikem uspehu, prvi zmagi v Davisovem pokalu, ob petju in plesu prišlo na novinarsko konferenco v zagrebški Areni, poslej mestu njihovega največjega uspeha. Argentina je v 116-letni zgodovini tega tekmovanja 15. reprezentanca, ki je osvojila prestižno lovoriko, in to v petem finalnem poskusu.

Argentina je v Davisovem pokalu prvič nastopila leta 1923, po 62 letih nastopanja pa le dosegla tako želeni vrh, na katerega so se pred njo povzpele vse velike teniške nacije in tudi nekaj malih. Štirikrat doslej je prišla zelo blizu, do finala, a vselej ostala za las prekratka. Leta 1981 pod vodstvom Vilasa ni bila kos Američanom z Johnom McEnroejem na čelu, proti Rusiji (Nikolaj Davidenko in Marat Safin) je 2006. prišla najbližje veliki solatni posodi, saj je izgubila šele po odločilnem petem dvoboju (prvi mož je bil tedaj David Nalbandian), medtem ko je bila Španija 2008. in 2011. boljša s 3:1. Argentina je skupaj z Belgijo, Indijo in Romunijo tvorila skupino držav, ki so igrale v več kot enem finalu, a niso osvojile lovorike, le južnoameriška reprezentanca pa je odločilni dvoboj izgubila tolikokrat. Zdaj je prišla do velike solatne posode na najtežji možni način, in sicer s kar štirimi zmagami v gosteh, najprej na Poljskem, nato v Italiji, Veliki Britaniji (branilka naslova ) ter za konec Hrvaški.

Tudi v tem zagrebškem finalu se je že zdelo, da bo lovorika ostala zakleta, Hrvati so imeli na papirju močnejšo ekipo, predvsem na »drugi deski« in med dvojicami, uradno pa tudi pri prvem igralcu, a jasno je bilo, da sta Marin Čilić, sicer 6. igralec sveta, in Juan Martin del Potro (38.) na zelo podobni ravni. Po skupnem vodstvu z 2:1 in Čilićevem 2:0 v derbiju z Delpom je bilo nadaljevanje uroka še toliko bližje, a z velikim zasukom je bil ta na koncu izjemnega tridnevnega dogajanja vendarle premagan. Resda je v odločilnem dvoboju zmagovito točko priigral Federico Delbonis, a argentinski junak je bil del Potro, čigar sezona vrnitve med najboljše se je razpletla zares sanjsko. In le kdo mu tega ne bi privoščil po zares številnih zdravstvenih težavah, saj je na desnem zapestju prestal eno operacijo, na levem pa tri. Po zadnji je že razmišljal o koncu kariere, k sreči je imel okoli sebe ljudi, ki so ga prepričali, da tega ni storil.

»Hvala vsem, ki so mi preprečili, da bi se upokojil. Bil sem zelo blizu temu, da ne zaigram nikoli več, danes pa sem tu,« je bil zelo čustven »stolp iz Tandila« – kot je eden od njegovih vzdevkov –, potem ko se je veselil uspeha, ki gre ob bok zmagoslavju z OP ZDA. Tokrat je bilo slavje pač še toliko slajše, ker se je veselil s svojimi soigralci in pred nekaj tisoč domačimi navijači. »Naše sanje so se uresničile, moje težko leto pa se je končalo z največjim doživetjem v karieri,« je pristavil del Potro, ki je telesno težko zdržal zadnji napor v sezoni, a si je dejal, da če ga bodo že morali odnesti z igrišča, naj ga po tem, ko bo dal vse od sebe. Argentinec je zaradi rehabilitacije tudi letošnjo sezono začel z zamikom, nato pa vpisal zmage nad Novakom Đokovićem, Andyjem Murrayem, Stanom Wawrinko, Rafaelom Nadalom, veselil se je naslova olimpijskega podprvaka.

Argentina je zdaj na vrhu sveta, Hrvaška si bo še nekaj časa celila rane, saj se je ob koncu lanske sezone moštvo odločilo za popoln napad na Davisov pokal. Vprašanje, kdaj se bo spet znašla v takšnem položaju, posebej ker je močno negotovo Čilićevo nastopanje vsaj v prihodnji sezoni, Borna Ćorić pa tudi ni najbolje sprejel kapetanove odločitve, da ga zadnji hip izloči iz ekipe. Ker je letos dobil dva odločilna dvoboja, je pričakoval, da bo del moštva, tudi če ne more igrati, kot je bil to primer z Goranom Ivaniševićem ob hrvaški zmagi leta 2005. A Hrvaško vendarle že v 1. kolu prihodnje sezone čaka na papirju nov spektakel, dvoboj s Španijo. In Slovenija? Po izpadu v II. evro-afriško skupino bo gostila Monako …