Kar je bilo, je bilo, ne obžalujem ničesar

Tenis: Aljaž Bedene o ponovnem nastopanju pod slovensko zastavo. Iz britanske avanture odnesel veliko dobrega.
Objavljeno
20. december 2017 21.45
Saša Verčič
Saša Verčič
Ljubljana – Preteklost in prihodnost sta bili besedi, ki sta se najbolj prepletali na včerajšnji novinarski konferenci, na kateri je teniški igralec Aljaž Bedene spregovoril o ponovnem igranju za Slovenijo. V preteklosti je bila izrečena prenekatera težka beseda, a kar je bilo, je bilo, pomembna je le prihodnost in nanjo se je treba osredotočiti.

Dolgo časa ste bili navkljub temu, da je bilo jasno, da ne boste mogli v Davisovem pokalu igrati za Veliko Britanijo, optimistični. Kdaj ste spoznali, da vendarle ne bo šlo?

Letos marca sem šel v Veliko Britanijo na zadnje zaslišanje in pred tem sem sam pri sebi rekel, da bo zadnje, ker se je vse skupaj že toliko časa vleklo. Pri britanski zvezi so sicer dejali, da bi bilo škoda, če ne bi še poskušal, da bi mi dovolili nastop kot posebni izjemi, kar bi vse skupaj še podaljšalo. Razmišljal sem, kaj bi bilo najbolje zame, za mojo glavo, za mojo psiho, in ugotovil, da ne želim, da se to vleče še naprej. Star sem bil 16 let, ko smo šli s starši prvič v Portorož gledat Davisov pokal, spomnim se, kako se je Marko Tkalec boril in tedaj sem si rekel, da bi rad nekoč tudi sam nastopal v tem tekmovanju.

No, potem pa niste hoteli ...

No, želel sem si in na začetku tudi sem igral, a sem bil vedno razočaran, nisem se počutil dobro v ekipi in nisem bil edini. Stvari niso bile profesionalne, želel sem to spremeniti, a se ni nič zgodilo, bil pa sem mlad, trmast in vedel sem, da bom nekoč dober. Odločil sem se, da bom poti iskal drugje, kjer me bodo poslušali, in to sem našel na Otoku. Ni mi žal, da sem se odločil za to potezo, spoznal sem veliko ljudi, v tem času pa sem se spremenil tudi sam.

Kaj ste odnesli od britanske avanture, ki je bila na koncu veliko krajša, kot ste si želeli?

Predvsem veliko poznanstev, na zvezi, tam, kjer sem treniral, vsi so mi pomagali, čeprav nisem igral za njih v Davisovem pokalu. Odnesel sem ekipo, dobil teniškega trenerja Nicka Cavadaya. Največ, kar sem dobil, pa je spoznanje, da pred tem nisem vedel ničesar, moji treningi so zdaj na veliko višji ravni, veliko sem se naučil, sem boljši igralec.

Koliko je v vas vložila britanska zveza?

Stroške za pravne boje, da bi lahko igral v Davisovem pokalu.

Kaj v tej zgodbi obžalujete?

V bistvu ničesar, tedaj sem verjel, da delam, kar je najbolje zame. Selitev na Otok je bila korak naprej. Morda sem sicer nekatere stvari naredil prehitro, a vse se zgodi z razlogom. Preteklost je preteklost.

To drži, a zarečenega kruha ste se verjetno kar najedli. Pred dobrim letom dni ste mi dejali, da vas igranje za Slovenijo sploh ne zanima.

Tega ne vidim tako. Stvari na zvezi so zdaj drugačne, kot so bile tedaj.

Glavna moža sta še vedno ista, pri čemer ste resda vedno poudarjali, da s predsednikom Markom Umbergerjem nimate nikakršnih težav, ste pa imeli precej povedati čez direktorja Gregorja Krušiča kot enega glavnih krivcev za vse skupaj.

Z Umbergerjem težav res nisem imel nikoli, sicer pa smo se vsi skupaj pogovorili in zgladili odnose. Kar je bilo, je bilo. Ne bi rekel, da gre za zarečen kruh. Vemo, kaj pa se je spremenilo, in to je, da Blaž Trupej ni več kapetan, ampak je to Miha Mlakar, s katerim sva dobra prijatelja. Pri menjavi sicer nisem sodeloval, se je pa moje zanimanje povečalo, ko sem slišal, kaj se dogaja.

Glede na to, da je Umberger večkrat dejal, da si želi, da bi spet igrali za Slovenijo, ste vi pristopili k njemu?

O tem, kaj se dogaja, me je obveščal Andraž (brat, op. p.), ki sodeluje z zvezo. Kar se je dogajalo, mi je bilo všeč, ITF mi ni dovolil nastopa, živim tu in zanimalo me je, kaj bi lahko dosegli v Davisovem pokalu, ki vendarle je nekaj posebnega. Vsi skupaj smo se usedli in pogovorili, vsi se strinjamo, da je najbolje za slovenski tenis, da stopimo skupaj in pokažemo, česa smo sposobni.