Tiskane izdaje
London – Zadnje dejanje Wimbledona 2017 bo pripadlo Marinu Čiliću in Rogerju Federerju. Slednji bo jutri (začetek finala ob 15. uri) lovil rekordni osmi naslov v moški konkurenci, medtem ko bo skušal Hrvat po 16 letih naslediti svojega rojaka Gorana Ivaniševića, ki je v sezoni 2001 spisal eno najbolj neverjetnih zgodb. Polfinale sta oba preskočila precej zanesljivo.
Čilić je proti Samu Querreyju resda izgubil uvodni niz, a pričakovati je bilo še bolj izenačen dvoboj. Gre za dva odlična serverja in ključno vprašanje je bilo, kateri od njiju bo lažje krotil tekmečev začetni udarec. V prvem nizu se ne eden ne drugi pri tem nista najbolje znašla, nobeden si ni priigral žogice za break. Čilić je v podaljšani igri prvi prišel do prednosti, a jo nato zapravil, ko je pri 6:6 serviral, pa mu je ritem zmotila prekinitev zaradi slabosti ene od gledalk. Uvodni niz je tako pripadel Američanu, vendar pa je v dvoboju zelo kratkih točk pobudo nato počasi začel prevzemati hrvaški igralec. Bolje se je znašel pri vračanju servisov, nekoliko boljši je bil nato tudi v igri, kar je bilo na koncu dovolj za tri precej tesno, a zasluženo dobljene nize. »Ponosen sem na svojo mentalno trdnost, tu sem bil res dober. Sam je sicer od začetka izjemno serviral, po prvi podaljšani igri pa sem se vendarle znašel bolje pri vračanju,« je ocenil sedmi nosilec, ki je imel na poti do finala tudi kar nekaj sreče, saj je bil le en tekmec, s katerim se je meril, član svetovne dvajseterice, namreč Roberto Bautista Agut (osmina finala).
Čilićev finale je vsekakor presenečenje, saj je za njim sezona vzponov in padcev, velik udarec pa je doživel pred letom dni prav v Wimbledonu, ko je v četrtfinalu proti Federerju vodil z 2:0 v nizih, imel tri zaključne žogice, a vseeno izgubil. V nadaljevanju sezone se mu je nato še dvakrat pripetilo, da je iz rok izpustil prednost z 2:0, obakrat v Davisovem pokalu, najprej proti Jacku Socku (kmalu za tem se je tudi razšel s trenerjem Ivaniševićem), za konec pa še pred domačimi gledalci v velikem finalu proti Argentini oziroma Juanu Martinu del Potru, kar je bilo še posebej boleče. Zdaj je to seveda pozabljeno, ponuja pa se mu tudi možnost, da se maščuje za lanski wimbledonski poraz. »Vse na svetu bi mi pomenilo, če bi zmagal tu. Zmaga na OP ZDA mi je odprla povsem nov svet, moja kariera je dobila povsem nove dimenzije,« pravi zmagovalec OP ZDA 2014, dobro zavedajoč se, da je pred njim zares težka misija. Čeprav je prav na poti do newyorške zmage ugnal tudi Federerja, kar je njegova edina zmaga v sedmih medsebojnih dvobojih.
Federer ima sicer na tem turnirju nekaj manjših zdravstvenih težav (prehlad), a to mu ni preprečilo, da se ne bi na svoji priljubljeni travnati podlagi v finale prebil brez izgubljenega niza, čeprav so mu nasproti stali tudi en nekdanji polfinalist in dva nekdanja finalista. Včeraj je bil to Berdych, ki se je Švicarju odlično upiral, pri čemer Federerjeva predstava tokrat res ni bila tako blesteča, je pa v odločilnih trenutkih vedno znova potrjeval svoje mojstrstvo. Denimo v podaljšanih igrah ali pa pri reševanju žogic za break (enkrat je sicer igro na svoj servis izgubil). Čeprav je bil izid na koncu kar tesen, dvoma o zmagovalcu nikdar zares ni bilo, Federer si je tako priigral že enajsti wimbledonski finale – rekord za posamični veliki slam – in je tako le že zmago oddaljen od rekordne osme lovorike v moški konkurenci. Za zdaj si 1. mesto deli s Petom Samprasom in Williamom Renshawom, ki pa je zmagoval še v 19. stoletju. »Skoraj ne morem verjeti, da sem še v enem finalu, to je res velika čast. Prosti dan mi bo prišel kot naročen, da strnem vtise teh dveh tednov. Lani sva z Marinom odigrala brutalen četrtfinale, vesel sem zanj, da se je uvrstil v finale, upam le, da ne bo igral tako, kot je leta 2014 v polfinalu OP ZDA, ko me je povsem nadigral,« se nadeja Federer, ki bi z zmago seveda še izboljšal tudi moški rekord po številu naslovov za veliki slam – na 19.
Danes ob 15. uri bo na sporedu ženski finale, v katerem se bosta pomerili Venus Williams in Garbiñe Muguruza.
