Murray: Tudi ženske so lahko odlične trenerke

Melbourne – Ko je Andy Murray lani Ivana Lendla zamenjal z Amelie Mauresmo, je bil tarča vsesplošnih kritik, nekdanjih in zdajšnjih igralcev, prav tako britanskih medijev. Ko je nato izpadel v četrtfinalu Wimbledona in OP ZDA, so se te še stopnjevale, zato je bilo zadoščenje Škota včeraj, ko se je z zmago nad Tomašem Berdychom prebil v finale OP Avstralije, toliko večje.

Ko so prireditelji pred dvema tednoma opravili žreb OP Avstralije, se je zdelo, da čaka Murraya trnova pot, če se želi prebiti v svoj četrti melbournski finale. Grigor Dimitrov v osmini finala, Roger Federer v četrtfinalu, Rafael Nadal v polfinalu so se nizala imena, a Škot je takoj ob tej opazki opozoril, da se lahko zgodi marsikaj in da je absolutno prezgodaj ugibati, s kom bi se lahko pomeril na določeni stopnji turnirja. In imel je še kako prav. Resda se je njegova pot križala z Dimitrovom, a Bolgar več od enega niza ni zmogel, nato je namesto Federerja prišel na vrsto Nick Kyrgios, ki mu na žalost gostiteljev ni povzročal hujših preglavic, namesto Nadala pa Berdych. Čeh je sicer polfinale začel z odličnim izhodiščem, namreč 6:4 v zmagah v dosedanjih dvobojih, in bil v uvodnem nizu z napadalnim pristopom, »ravnimi« udarci ter dolgimi žogicami enakovreden tekmecu, v podaljšani igri celo za las boljši, nato pa je na sceno stopil Murray. Kravata v drugem nizu je povsem zasukala potek dvoboja, na koncu zelo, zelo razočarani Berdych se ni mogel več vrniti v igro.

»Odigral sem zelo, zelo dobro, prezadovoljen sem. Zelo sem ponosen na že četrti finale tu. Ker sem obkrožen s takšnimi asi, kot so Roger, Novak in Rafa, se to ne zdi veliko, pa vendar je to redek dosežek,« je ocenil Murray, potem ko se je uvrstil v prvi finale za veliki slam po Wimbledonu 2013, kjer je tudi zmagal. Odtlej je zgolj enkrat zaigral v polfinalu – zanimivo, da na Roland Garrosu, kjer je sicer najmanj uspešen –, a lani je imel veliko težav z vrnitvijo po operaciji hrbta jeseni 2013. Za nameček se je razšel s trenerjem Lendlom, ki ga je popeljal do dveh lovorik za veliki slam in zlate olimpijske kolajne, ko je junija poskrbel za »revolucijo« s trenerko Amelie Mauresmo, pa je dvignil nemalo prahu. Dvojec je bil od vsega začetka pod močnim povečevalnim steklom, posebej ker rezultatov – za igralca njegove ravni, seveda – ni bilo, septembra je zdrsnil iz najboljše deseterice svetovnega zaporedja, ravno tedaj v Shenzhenu osvojil celo prvo lansko lovoriko, do zadnjega bil bitko za uvrstitev na masters osmerice, tu pa v predtekmovanju doživel proti Rogerju Federerju poraz s kar 0:6, 1:6, izpadel je že po skupinskem delu …

Četudi se je nanj zavoljo Mauresmojeve pritisk stopnjeval, je vztrajal pri svoji odločitvi ter namesto nje konec novembra odslovil trenerja za telesno pripravo Jeza Greena in pomočnika Danija Vallverduja. Slednji je zdaj trener Tomaša Berdycha in tako zgodnje srečanje na nasprotnih straneh je pritegnilo kar precej pozornosti, zaradi vseh okoliščin je bila za Murraya zmaga še toliko slajša, najbolj pa zaradi Mauresmojeve, v Melbournu sicer zmagovalke 2006. »Presrečen sem zaradi Amelie, da sem dobil ta dvoboj. Veliko ljudi jo je kritiziralo ob koncu lanskega leta, kot da je njena krivda, da sem igral slabo, pri čemer sva šele med sezonama lahko normalno trenirala, saj med turnirji ne moreš spreminjati veliko. Name so letele kritike zaradi izbire, zdaj pa mislim, da sva dokazala, da so lahko tudi ženske odlične trenerke. Zelo sem hvaležen Amelie, da dela z mano, mislim, da je bila zanjo to zelo pogumna poteza, in upam, da ji bom lahko zanjo poplačal v naslednjih dneh,« je gromek aplavz požel Murray, ki je bil lani močno navdušen tudi nad tem, da je španska reprezentanca v Davisovem pokalu prvič dobila kapetanko.

Škot si bo lahko danes v miru ogledal drugi polfinale med Stanom Wawrinko in Novakom Đokovićem. Prvotne projekcije so seveda bile, da bo moral za lovoriko prek Dimitrova, Federerja, Nadala in Đokovića, a …