Tiskane izdaje
New York – Po 3. kolu OP ZDA je pogled na spodnji del turnirske razpredelnice pri ženskah sila nenavaden: 2. nosilka Simona Halep je izpadla, 4. nosilki Agnieszki Radwanski se je to zgodilo že v prejšnjem dvoboju, konec je za šestopostavljeno Angelique Kerber, poslovili sta se že tudi domači favoritinji Sloane Stephens in Venus Williams.
Največja senzacija je seveda poraz Simone Halep, ki resda v New Yorku še nikdar ni preskočila osmine finala, a letos je bilo to vendarle pričakovati, saj je za njo odlična sezona, brez pretiranih padcev, nenazadnje se je prebila že vse do 2. mesta na svetu (pred OP ZDA se ji je ob idealnem scenariju ponujal celo prevzem prestola). Romunka bo za odmeven rezultat na zadnjem grand slamu sezone gotovo še imela priložnosti, pri njeni krvnici je to zelo veliko vprašanje.
Za Mirjano Lučić-Baroni je namreč to eden od zadnjih poskusov, da karierno krivuljo obrne navzgor. Ena od najbolj obetavnih igralk ob koncu prejšnjega tisočletja, ki je pri 17-ih letih zaigrala v wimbledonskem polfinalu, se namreč tudi po številnih padcih – tako življenjskih kot teniških –, po katerih je za več let izginila s turneje WTA, še ne vdaja, a pri 32-ih letih časa vendarle nima več na pretek. Pa četudi lahko pri tem za zgled izpostavi Kimiko Date-Krumm, 43-letnico, ki je ta čas 89. na svetu.
Potem ko se je Hrvatica komajda prebila skozi kvalifikacije (v 1. kolu je v odločilnem nizu zaostajala z 2:4, v tretjem pa z 2:5), je dosegla največjo zmago v svoji karieri, saj je doslej premagala le eno članico top 5 – Monico Seles, ko je bila ta 4. na svetu … »To je izjemno, ne morem verjeti, kaj mi je uspelo po toliko letih. Vsak boleč trenutek je zdaj poplačan,« je med jokom na novinarski konferenci dejala Lučić-Baronijeva, ki je bila s turneje odsotna tudi zavoljo tega, ker si zaradi denarnih težav ni mogla privoščiti potovanja in je dodobra spoznala vse temnejše plati.
»Igrala sem v kvalifikacijah majhnih turnirjev ITF, trdo sem garala, da sem splezala po lestvici navzgor. In ko sem si spet zagotovila nastope na grand slamih ter se v dvobojih z odličnimi igralkami znašla v priložnosti za zmago, sem zaradi prevelike želje ostala paralizirana. Povsem sem pregorela. A danes sem si dejala, da sem vendarle že preveč stara in izkušena, da bi me izdali živci, ter odigrala tako, kot sem si zamislila,« je žarela po šesti zaporedni zmagi Hrvatica, pritrdila, da je to najlepši dan v njenem življenju, zmago pa označila za začetek druge kariere oziroma svoje drugo rojstvo.
»Stara sem 32 let, a se še zdaleč ne počutim toliko. Zdi se mi bolj, da jih imam 15. Telesno sem zelo dobro pripravljena, telo se počuti odlično, mentalno sem zelo močna. Tudi po toliko letih na turneji imam izjemno željo po igranju,« je med smehom in jokom nihala Hrvatica s stalnim prebivališčem v ZDA (kamor je pobegnila pred nasilnim očetom), ki je s svojo zgodbo vsekakor lahko zgled številnim. Ali zmaga nad drugo igralko sveta res pomeni začetek nove kariere, bo pokazal čas, vsekakor pa bo pri tem zelo pomembno, da bo imela v prihodnje veliko, veliko več sreče s poškodbami, kot jo je imela doslej. Za začetek pa bo vsekakor zanimivo tudi videti, ali bo lahko skalp Romunke danes nadgradila z zmago nad Saro Errani …
Konec za Kvitovo
Hrvatica pa ni edina kvalifikantka med šestnajsterico. Sinoči je namreč za nov šok pri ženskah poskrbela Srbkinja Aleksandra Krunić, 145. igralka sveta, ki je gladko v dveh nizih izločila wimbledonsko zmagovalko Petro Kvitovo. »Čast mi je bilo nastopiti na istem igrišču s takšno šampionko, kot je Petra. Moja želja pred dvobojem je bila le, da bi ta trajal čim dlje in da bi osvojila niz, nikakor pa nisem pričakovala, da bom zmagala,« je odkrito dejala presenetljiva zmagovalka in ob tem priznala, da si je ogledala tudi obe wimbledonski zmagoslavji Kvitove. Po prvem je Čehinja na OP ZDA nato »odletela« v 1. kolu, po drugem torej v tretjem.
