Tiskane izdaje
London – Potem ko je bilo že v torek jasno, da se letošnji Wimbledon ne bo vpisal v zgodovino po tem, da ga ne bi zmotila niti kaplja dežja, jo je vreme včeraj še bolj zagodlo. Dež je odplaknil številne dvoboje, med drugim 2. kolo med Grego Žemljo in Fernandom Verdascom, ki bosta odprla četrtkov spored na igrišču številka 12. Začetek bo ob 12.30.
Nemoteno – z izjemo časa, potrebnega za zaprtje strehe – je tako potekal le dan na osrednjem igrišču. Na nesrečo nekdanje prve igralke sveta Caroline Wozniacki, ki je doživela novo veliko razočaranje in pada iz turnirja v turnir nižje. Danka, znana predvsem po tem, da je bila kar 67 tednov št. 1, četudi ni osvojila nobenega turnirja za veliki slam, je sicer pred Roland Garrosom v svoj štab vključila Thomasa Johanssona, a to za zdaj ne pomaga. Nekdanji zmagovalec OP Avstralije bo že vedel, kako priti do velikega naslova, je pojasnjevala svojo odločitev v Parizu, preden je nato izpadla v 3. kolu, še veliko slabše pa jo je odnesla v Wimbledonu. Proti nekdanji portoroški zmagovalki Tamiri Paszek je imela v dvoboju 1. kola – v torek ga je prekinila tema – v drugem nizu že dve zaporedni zaključni žogici, a ju ni izkoristila, po več kot treh urah boja pa je morala priznati prvi poraz v uvodnem dvoboju turnirja za veliki slam po Roland Garrosu 2007, skupno pa šele drugega v karieri …
Izjemno razočaranje so na tem Wimbledonu doživeli tudi Avstralci, saj so že tretji dan ostali brez vseh igralcev v posamični konkurenci. Potem ko so prvič po letu 1938 vsi moški – Lleyton Hewitt, Bernard Tomić, Matthew Ebden – izpadli v 1. kolu, je včeraj v 2. kolu izgubila še njihova zadnja predstavnica, Samantha Stosur. Peto igralko sveta je premagala Aranxta Rus, ki je le dober mesec dni starejša od Polone Hercog. Zanimivo, da je imela Nizozemka s prehodom iz mladinske v člansko konkurenco precej večje težave kot Štajerka, a v zadnjem mesecu je naredila izjemen preskok. Potem ko je na Roland Garrosu igrala v osmini finala, se je zdaj v Wimbledonu prvič prebila med 32, proti Stosurjevi pa dosegla svojo drugo zmago nad igralko top 5 – lani je bila na Roland Garrosu boljša od Kim Clijsters.
Pri moških takšnih presenečenj ni bilo, najhitreje pa je do druge zmage – tudi pred očmi princa Charlesa – prišel Roger Federer, ki je Fabiu Fogniniju oddal le šest iger.
Simon proti enakopravnosti
Medtem ko je bilo teniško dogajanje precej okrnjeno, pa je vzdušje na Wimbledonu začinil Gilles Simon. Francoz, ki je pred kratkim postal član igralskega sveta v ATP, je namreč (pri ženskah) sprožil pravi vihar, ko je dejal, da si igralke ne zaslužijo enakih denarnih nagrad kot igralci. Debata, ki se vleče že leta, torej odkar so turnirji za veliki slam uvedli enako plačilo, se je v hipu znova sprožila, da se zaneti požar pri tako občutljivi temi, je pač potrebna le majhna iskrica.
»Ta čas je moški tenis veliko pred ženskim. Na OP Francije so igralci še enkrat več na igrišču prebili dvakrat toliko časa kot igralke. Velikokrat govorimo o enakem plačilu za oba spola, vendar pa v športu to ne deluje. Mislim, da smo edina panoga, kjer velja enakopravnost pri denarnih nagradah, čeprav je moški tenis veliko bolj zanimiv od ženskega,« je dejal Simon, nadaljnjo jezo pri igralkah pa si je nakopal tudi z nestrinjanjem o skupnem turnirju v Rimu. »Leto pred združitvijo turnirjev je bilo na ženskem finalu 20 gledalcev. Na nek način torej rešujemo igralke, ko potrebuješ na turnirju igrišča za trening, pa so zaradi njih vsa zasedena …« je še dodal Francoz, s katerim se bržčas strinja veliko igralcev in tudi teniških gledalcev, saj je raven ženskega tenisa v zadnjih letih močno padla.
Tisti, ki mu načeloma prikimavajo, so sicer ostali bolj diplomatski pri tej občutljivi temi, pričakovano pa so ostro nazaj udarila dekleta. Prepričana pač, da je Simon zelo nepošten, da si zaslužijo enako plačilo, ker se prav tako trudijo po svojih najboljših močeh, treba pa je seveda še upoštevati, da so telesno šibkejša, daljši dvoboji pa tudi še ne zagotavljajo boljše kakovosti. Nekdanja wimbledonska finalistka, sicer rojakinja Marion Bartoli, mu je vrnila s tem, da tudi on ni med tistimi, ki bi privabljal gledalce, ampak da je takšnih zgolj pet ali šest igralcev. »Sploh pa, skozi celotno leto so naši zaslužki še vedno daleč za moškimi, saj enako plačilo velja le za grand slame in še peščico drugih turnirjev,« trdi Bartolijeva, ki pa pri tem nekoliko pozablja na turnirje, na katerih ženske zaslužijo več, ter seveda na sponzorske pogodbe, ki nekatere igralke uvrščajo med najbolje plačane športnice sveta.
