Pariški poraz, ki še vedno prebuja sredi noči

Številnim asom je Roland Garros preprečil osvojitev kariernega velikega slama, na lovu za katerim bo zdaj Novak Đoković.

Objavljeno
24. maj 2015 22.22
Saša Verčič, šport
Saša Verčič, šport

Zdi se, da Novaka Đokovića nihče in nič ne more ustaviti na poti do zmage na Roland Garrosu, s katero bi zaokrožil karierni veliki slam. Ali pač? Prav peščeni grand slam je v preteklosti številnim asom povzročal velike težave, kar nekaj večkratnih zmagovalcev turnirjev velike četverice je ostalo brez naslova v Parizu, tudi Pete Sampras in Đokovićev trener Boris Becker.

V celotni teniški zgodovini se lahko le sedem igralcev pohvali z zmagami na vseh štirih turnirjih za veliki slam: Fred Perry, Don Budge in Roy Emerson v amaterski eri, Rod Laver tako v amaterski kot profesionalni, Andre Agassi, Roger Federer in Rafael Nadal pa v novejši dobi. A za nameček še zmagi Agassija in Federerja v Parizu ne sodita med najbolj klasične, saj je Američan svojo zbirko dopolnil že po velikem padcu, ko je moral znova začeti na turnirjih iz serije challenger, poleg tega je v finalu Roland Garrosa 1999 proti Andreju Medvedjevu zaostajal z 0:2 v nizih … Federerjeva zgodba je drugačna, pred desetimi leti se je pač pojavil Nadal, ki mu Švicar kljub vsej virtuoznosti v Parizu nikdar ni bil kos. Je pa izkoristil edini Špančev poraz doslej, ki se je zgodil v letu poškodb in težav v zasebnem življenju, ko sta se starša ločila, »umazano delo« je tedaj (2009) v osmini finala opravil Robin Söderling, Šved, od katerega je bil Federer nato boljši v finalu.

Novak Đoković za zdaj podoživlja Federerjevo usodo, Rafa ga je v Parizu ugnal kar šestkrat, dvakrat tudi v finalu, lani in leta 2012, ko več od enega niza ni zmogel … S tako ranljivim Nadalom, kot je letos, in ob formi, v kakršni je Srb, ki je domala nepremagljiv, se zdi, da je prvi igralec sveta pred največjo priložnostjo doslej, da se pridruži sedmerici veličastnih. Sicer bi kaj lahko pristal v skupini tistih, ki se jim je pokal mušketirjev izmuznil iz rok. In teh ni bilo malo, od 14 igralcev, ki so osvojili pet ali več turnirjev za veliki slam, jih denimo kar sedem nikdar ni zmagalo v Parizu – za primerjavo, na OP Avstralije in v Wimbledonu po dva, na OP ZDA eden –, šest od teh jih je vpisalo naslove na preostalih treh najpomembnejših postajah. To so (ob Đokoviću) John Newcombe, Boris Becker, Stefan Edberg, Jimmy Connors in Pete Sampras. Za nameček se je od naštetih zgolj Edberg (enkrat) prebil v finale, za ostale je bil pariški pesek vedno znova prespolzek že na zgodnejših stopnjah turnirja.

Sampras bi lahko bolj garal, Becker ni bil dovolj dober

Ko se začnejo razprave o najboljšem igralcu v teniški zgodovini, je prav Roland Garros tisti, ki Petu Samprasu prinaša velik minus. Američan, ki je s svojim servisom na drugih podlagah odpihnil tekmece – in si v Wimbledonu s sedmimi zmagami deli rekord –, je bil na pesku le bleda senca samega sebe, nikakor se ni mogel prilagoditi drugačnim razmeram. Številni so prepričani, da bi s svojo nadarjenostjo vendarle moral tudi v Parizu doseči veliko več, tako pa je njegov najboljši rezultat polfinale iz leta 1996. Po porazu proti Jevgeniju Kafeljnikovu kot da se je vdal v usodo, češ da OP Francije pač ni zanj, saj ni nikdar več preskočil 3. kola … »Mislim, da bi lahko še bolj garal. Seveda sem trdo delal, ampak ko se ozrem na svojo kariero, mislim, da bi to moral storiti. Ko sem proti Kafeljnikovu naletel na previsoko oviro, sem čutil, da so moje sanje končane za vedno,« priznava Sampras, sicer zmagovalec 14 turnirjev za veliki slam in končna št. 1 na lestvici ATP v letih od 1993 do 1998.

Boris Becker, ki želi letos do naslova popeljati svojega srbskega varovanca, je prav tako najdlje prišel do polfinala, in to treh, izgubljal pa proti Matsu Wilandru, Edbergu in Agassiju. Pa ne zato, ker ne bi dovolj delal, ampak ker ni bil dovolj dober. »Naredil sem vse, da bi zmagal, a za lovoriko na peščenem turnirju za veliki slam sem bil preslab. Tekmeci v polfinalih so bili preprosto boljši, ni šlo za to, da ne bi imel sreče. Je pa bil pesek zame zelo težavna podlaga, ker je bil v bistvu v nasprotju z mojo osebnostjo. Na pesku zmaguješ, če delaš čim manj napak, na drugih podlagah pa tako, da dosegaš čim več 'winnerjev'. Nisem takšen tip človeka, da bi čakal na napako tekmeca, zato mi je bilo tako zelo težko,« razmišlja Becker, ki je imel zelo podoben slog igre kot Sampras – močni servisi in igra pri mreži, kar pač na pesku ni dobitna kombinacija.

In to še kako dobro ve tudi Edberg (sicer z malo manj močnimi začetnimi udarci), ki je bil tako zelo blizu, da bi leta 1989 postal šele drugi igralec odprte ere s kariernim velikim slamom. V odločilni partiji se je pomeril z novincem v finalih največjih turnirjev, Michaelom Changom, ki se za nameček nikdar več ni razveselil velikega naslova, še danes pa je najmlajši zmagovalec za grand slam. Veliko izkušenejši Šved je bil le še korak od zmage, ko je vodil z 2:1 v nizih, a ni zdržal. »Ta dvoboj bi najbrž moral dobiti, a nekako sem zapravil vodstvo. Tedaj sem si mislil, da bo že še prišla nova priložnost za osvojitev turnirja, a ni. Očitno sem lahko osvajal enotedenske turnirje na tej podlagi, dvotedenskega pa ne. Dva tedna igrati na pesku servis-volej ni preprosto,« se danes s še vedno nekoliko obžalovanja spominja Edberg. Ne glede na to, da mu je iz rok spolzela na papirju lepša priložnost, je precej bolj miren glede poraza izpred 26 let, kot je John McEnroe ob misli na svojega pred 31 leti.

Tedaj je Američan uprizoril eno najbolj neverjetnih sezon v teniški zgodovini, končal jo je z 82 zmagami in le tremi porazi, enega je doživel tudi v finalu Roland Garrosa, proti Ivanu Lendlu ni zadostovalo niti vodstvo z 2:0 v nizih. »To je bil najhujši poraz v življenju, zaradi njega se še vedno včasih prebudim sredi noči. Še komentirati mi je zdaj težko Roland Garros. Pogosto mi je kak dan ali dva slabo že samo zaradi tega, ker sem tam in pomislim na ta dvoboj. Pomislim, kaj sem zapravil in kako drugačno bi bilo moje življenje, če bi ta finale dobil,« je še vedno neutolažljiv Američan, ki je tedaj do odločilne pariške partije v letu 1984 dobil kar 42 dvobojev zapored. Malce podobno zgodbo je Đoković v Parizu že doživel, namreč leta 2011, ko pred Roland Garrosom ni poznal poraza, dobil je 41 zaporednih dvobojev, v polfinalu ga je nato ustavil Federer. Ta čas je njegov niz pri številki 22, je pa letos dobil vse najpomembnejše turnirje, na katerih ni premagan že od lanskega oktobra …