Po premagani bolezni drvi na turnirje

Janez Semrajc je nekdaj velja za enega najbolj obetavnih igralcev v Sloveniji, a ga je ustavila bolezen.

Objavljeno
08. september 2013 13.33
Janez Semrajc 06.septembra 2013
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Še pred nekaj meseci je njegov lopar sameval v kotu, sam pa se je spraševal, ali ga bo sploh še kdaj prijel. Po štirih letih je bil obetavni teniški igralec Janez Semrajc tako utrujen od boja z mononukleozo, da se je v velikem loku izogibal igriščem. A je v njem vendarle spet zagorela velika teniška strast. Zdaj spet igra, trenira, zmaguje, konec tedna ga s slovensko reprezentanco čaka nastop v Davisovem pokalu.

Semrajc je pred nekaj leti veljal za slovenskega igralca prihodnosti. Bil je na odlični poti, da se prebije med najboljšo dvestoterico na svetu, čakal je, da začne nastopati na turnirjih serije challenger. Vztrajno je korakal vse višje. A je nato 20-letnega Ljubljančana začela mučiti nenehna utrujenost. »Na igrišču se mi je nenadoma zvrtelo, mislil sem, da bom padel v nezavest. Zelo slabo sem se počutil, zdravniki pa so mi hitro omenili možnost mononukleoze. Tega sprva nisem hotel verjeti. Vedel sem za primer Maria Ančića, ki je moral zaradi tega končati kariero,« je pripoved o bolezni, ki v zadnjem obdobju muči tudi najboljšega slovenskega teniškega igralca Grego Žemljo, začel Semrajc. »Si izčrpan, lahko počivaš nekaj časa in imaš že občutek, da je vse v redu. Nato pa spet kar naenkrat nimaš več energije in ne moreš nič. To se ves čas ponavlja, prihaja v ciklih in zna biti za športnika zelo neugodno,« je opisal znake mononukleoze, nalezljive bolezni, ki se prenaša s slino, povezana pa je z oslabljenim imunskim sistemom. Zanimivo, da je precej pogosta pri teniških igralcih. Semrajc meni, da zato, ker tenis zahteva veliko eksplozivnosti in vzdržljivosti hkrati ter se hitreje zakisajo mišice.

Z boleznijo se je mučil štiri leta, nihče ni vedel, kdaj bo minila. Dve leti zapored je uspešno opravil kondicijske priprave za sezono, a zbolel je že ob vsakem najmanjšem pišu. Ko so se začeli turnirji, je bil brez moči. Aprila letos se je odločil, da ne bo več igral. Ni čutil ne želje ne potrebe. A so ga po naključju zvabili, naj nastopi v domači članski ligi, vsaj za nekaj zaslužka. »Dvoboj z ne ravno kakovostnim tekmecem sem komaj dobil. Bil sem povsem lesen, počasen. Pa so me za tem povabili še na en turnir, pred katerim pa sem že vedel, da tenisa ne morem kar tako nehati igrati. Ko sem zmagal še tam, sem sklenil, da bom še poskusil,« je povedal Semrajc, ki je dokončno potrditev dobil v začetku julija z zmago na turnirju serije futures v Telfsu v Avstriji.

Vadba prilagojena nenavadni sezoni

To ga žene naprej. Ko pride na igrišče, ima vedno neizmerno željo po zmagi. Po štirih letih zdaj z boleznijo prvič nima težav, čeprav se po drugi strani zaveda, da se lahko spet pojavi. Muči ga utrujenost, a zgolj zato, ker je izpustil velik del pripravljalnega obdobja. Zaveda se, da bo med sezono treninge težko nadomestil, zato si želi preprosto čim več igrati. »Priznam, nimam časa trenirati, saj hodim s turnirja na turnir. A stanje se izboljšuje,« je bil vesel Ljubljančan in povedal, da je tudi ta njegov trening na Slovanu bolj ogrevalne narave pred novimi nastopi. Bolezen ga je naučila, da daje večji pomen pripravi in regeneraciji. »Ponavadi pridem kakšne pol ure prej, da se ogrejem. Ponavadi skačem s kolebnico, malo tečem in se raztegnem. Delam tudi vaje za stabilizacijo trupa. Najbolj se bojim, da bi me ustavila poškodba,« je priznal. Sledi dveurno udarjanje žogic in nato še pomembnejši del: raztezanje po treningu. »Sploh v zadnjem obdobju vidim, kako je pomembno, da sem naslednjega dne na igrišču spet svež, eksploziven, da se dobro počutim. Ne predstavljam si, da bi trening končal brez 'stretchinga'.«

V kratkem pripravljalnem obdobju na sezono so treningi seveda sestavljeni drugače: štiri ure tenisa ter še ura in pol kondicijske vadbe na dan. Teden je tedaj sestavljen tako: v ponedeljek (in četrtek) od devete do desete ure je na sporedu kondicija, od desete do 12. ure teniški trening. Od 16. do 18. ure sledita še dve uri tenisa. V torek in petek je kondicija le po teniškem treningu zvečer, sreda in sobota pa sta sestavljeni le iz enega teniškega treninga, sledi še vadba za vzdržljivost. Nedelja je prosta. »Sam najbolj uživam na igrišču. Najlepše je igrati, sploh zdaj mi je to najpomembneje. Je pa res, da moraš biti dobro telesno pripravljen, če želiš dobro igrati. V zadnjem obdobju me je to žrlo. Ves čas sem le igral in vedel, da nekaj zamujam. Toda za zdaj se mi ne mudi, počasi bom dodajal vadbo,« je obljubil.

V Tivoliju bo pomembna podpora s tribun

Kako pomemben je na treningu dober sparing partner? »Pomembno je, da znaš iz dobrega potegniti najboljše, kar ni težko. Če lahko enakovredno igraš s temi fanti, vidiš, da si na pravi poti, dobiš potrditev. Je pa tudi res, da lahko dober trening opraviš tudi z veliko slabšimi od sebe,« je povedal in si za nasprotnika pogosteje zaželel koga od kolegov iz slovenske reprezentance, s katerimi se bo srečal konec tedna. V Davisovem pokalu se bo Slovenija za obstanek v evro-afriški skupini spoprijela z Južno Afriko. Semrajc meni, da to ne bi smela biti pretežka naloga, a hitro se lahko vse obrne. »Podpora s tribun nam bo prišla prav. Sploh prva tekma bo nekoliko težja. Vsi pričakujejo, da bomo zmagali, lažje je, če te nekdo spodbuja, da se otreseš tega pritiska,« je na veliko navijačev v Tivoliju upal 24-letnik, ki se bo za tem poskušal do konca sezone udeležiti še čim več turnirjev. Iz sebe želi iztisniti največ, kar bo lahko. »Zdaj sem precej samozavesten. V enem mesecu sem na lestvici napredoval za približno 700 mest, redkim uspe v tako kratkem času namestiti toliko,« je povedal navdušenec nad ribolovom in hitro vožnjo. »Priznam, na cesti sem velikokrat v prekršku. Dogaja se mi, da na cilj prispem tudi dve uri prej, kot predvideva navigacija. Če ne bi bil tenisač, bi bil avtomobilski dirkač,« je priznal, da ga sicer mami tudi očetov 1200-kubični kawasaki, a se dobro zaveda nevarnosti ob njegovi ljubezni do hitrosti.

Če bo tako hitro nadaljeval tudi svoj vzpon po teniški lestvici, se bo kmalu začel udeleževati še močnejših turnirjev, v njegovem načrtu so challengerji v Južni Ameriki. Zadnje čase je igral večinoma na pesku, a zanj pravijo, da bi lahko s svojim načinom igre blestel tudi na betonu. Obetavni igralec, ki si je pred leti svoj teniški ideal sestavil iz servisa Gorana Ivaniševića, forehanda Peta Samprasa, backhanda Andreja Agassija in voleja Patricka Rafterja, bi za to potreboval več treninga na trdi podlagi, ne le pozimi v dvoranah po Evropi. Morda pa bo tudi za to še prišla priložnost. Če ga bo le še naprej ubogalo zdravje.