Tiskane izdaje
New York – Ko je Rafael Nadal 2010 osvojil OP ZDA in na ta način dopolnil karieri veliki slam, se mu je izpolnila še zadnja teniška, želja, za katero si je nekoč mislil, da bo za vedno ostala neizpolnjena. Pet let pozneje Španec New York zapušča s povsem drugačno popotnico, dokončno je postalo jasno, da prvič po sezoni 2004 ostaja brez velikega naslova.
Nadal na OP ZDA ni sodil niti v širši krog favoritov, kaj šele v ožjega, njegovi letošnji rezultati in porazi, ki si jih ne bi »smel« privoščiti, tega preprosto niso dopuščali. Pa vendar je v Flushing Meadowsu, kjer je zmagal tudi pred dvema letoma, naredil še korak nazaj, proti Fabiu Fogniniju je prvič na turnirju za veliki slam izgubil dvoboj, v katerem je vodil z 2:0 v nizih (in za nameček še z breakom v tretjem), v prejšnjih 151 primerih je bil uspešen … To bo seveda dalo tekmecem še dodaten zagon, sloves nepremagljivosti, ki je veljal za večino nasprotnikov, je tako ali tako že zbledel, vedno bolj se zdi, da nekdanji prvi igralec sveta izgublja bitko s časom.
Njegovo letošnje leto je v veliki meri za pozabo, še najbolj pa to velja ravno za turnirje za veliki slam. Na OP Avstralije, kjer je zmagal leta 2009, je izgubil četrtfinale proti Tomašu Berdychu, na Roland Garrosu (zmage 2005, 2006, 2007, 2008, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014) četrtfinale proti Novaku Đokoviću, v Wimbledonu (2008, 2010) 2. kolo proti Dustinu Brownu in na OP ZDA (2010, 2013) torej 3. kolo proti Fabiu Fogninju. »Moram sprejeti, da to ni moje leto. Igram slabše, kot sem nekoč. Podatek, da prvič po sezoni 2004 ostajam brez lovorike za veliki slam, pa govori, da je za mano izjemno desetletje, menim, da takšen dosežek ni uspel še nikomur, ne morete si niti predstavljati, kako težko je to doseči,« je ocenil Nadal, ki se seveda ne vdaja, ampak vedno znova po porazih išče pozitivne stvari.
»Nisem igral tako zanič, kot sem na začetku sezone. Vsekakor je dobra stvar, da mi um dovoli, da se borim do konca, kar mi letos kar nekajkrat ni uspelo. S tem sem vsekakor zadovoljen, to je zame napredek in osnova, na kateri bom zdaj lahko gradil naprej,« je že z malimi koraki zadovoljen zmagovalec 14 turnirjev za veliki slam, ki se zaveda, da njegova hitrost ni več takšna, kot je bila nekoč, enako velja za udarce. »Lahko je razumeti, lahko razložiti in težko spremeniti. A bom,« se bodri Španec, ki je sicer pred porazom s Fogninijem dobil kar 22 od zadnjih 23 dvobojev na OP ZDA. Poleg tega, da ga je osvojil 2010 in 2013, je leta 2011 igral še v finalu, 2012 in lani pa ga je izpustil zaradi poškodbe.
Nadal, ki je ta čas zgolj na 8. mestu svetovne lestvice – in v obdobju, ko lani ni igral in ni branil točk, tako rekoč ni napredoval –, se bo seveda boril do konca sezone in jo skušal končati na kar se da pozitiven način, a dejstvo je, da prihaja tisti del, v katerem je bil vedno manj uspešen, kot je bil preostali del leta. Številni so tudi prepričani, da bi moral po vzoru že kar številnih kolegov tudi sam zamenjati trenerja oziroma stricu Toniju dodati še enega strokovnjaka, kar je denimo Rogerju Federerju, ko je doživel padec v letu 2013, močno koristilo. Seveda pa je velika razlika med (nekdanjima) velikima tekmecema ta, da je Švicarjevo telo neprimerljivo manj iztrošeno, kot je Špančevo …
