Rekord še najmanj pomemben, šteje vrnitev

Melbourne – Škoda, da v tenisu ni neodločenega rezultata, če bi obstajal, bi bil moški finale OP Avstralije ravno pravšnji za takšen razplet. Tako pa je veliki zmagovalec postal Roger Federer, ki je svojega največjega tekmeca Rafaela Nadala celo prvič premagal v Melbournu (6:4, 3:6, 6:1, 3:6, 6:3) in še povečal svojo že tako rekordno zbirko naslovov za veliki slam – na 18.

Eden najbolj presenetljivih finalov za veliki slam v zadnjem času, za katerega teniški navijači niso bili več prepričani, da ga bodo še kdaj dočakali, zato pa so bili toliko bolj navdušeni, ko se je sanjski scenarij uresničil, je ponudil najbolj pričakovano. Izjemno bitko dveh igralcev, ki se odlično poznata, vzpone in padce obeh, predvsem pa veliko dramatičnost, zaradi katere so lasje siveli zdaj Federerjevim, zdaj Nadalovim privržencem. Dvoboj je bil prava srhljivka, prava živčna vojna. Morda res ni držal visoke kakovostne ravni, četudi so bile seveda nekatere točke dih jemajoče, a spomnil je, zakaj to rivalstvo močno presega teniške meje. In spet opozoril, zakaj je tako zelo pomembno, da oba asa vztrajata še čim več let, kolikor jima bo to telo oziroma zdravje dopuščalo. Takšno partijo pač lahko ponudita le Federer ter Nadal in kaj lahko bi bil to tudi njun zadnji finale na turnirjih za veliki slam, saj je bil že avstralski nek nepričakovan dodatek vsemu, kar sta že ponudila doslej. Kakšno zanimanje je bilo za ta finale, govori tudi dejstvo, da igralca nista napolnila le arene Rod Laver, ampak tudi sosednjo, poimenovano po Margaret Court!

Kot je bilo pričakovati, je bil to dvoboj po Federerjevih notah. Jasno je bilo, da bo skušal biti nadvse napadalen, zato so se v njegovi igri večinoma izmenjavali takoimenovani winnerji in neizsiljene napake. V vsakem nizu, ki ga je osvojil, je bila statistika v prid prvim, v obeh, ki jih je izgubil, pa v prid drugim. Takšen pristop je edini lahko prinesel nagrado v dvoboju s tekmecem, ki Švicarju predstavlja največji izziv in zaradi katerega je tudi sam postal boljši igralec. Nadal je sicer skušal vztrajati pri svoji igri, a pogosto je bil za korak prekratek, morda je bil na koncu usoden prav izjemno naporen petkov polfinale proti Grigorju Dimitrovu, po katerem je imel na voljo dan manj za regeneracijo. Zgodba je bila sicer na las podobna tisti iz leta 2009, seveda pa je imel tedaj Rafa osem let mlajše telo ...

Španec je sicer včeraj dvakrat izničil niz zaostanka in v petem – pred katerim je Federer tako kot že v polfinalu s Stanom Wawrinko vzel zdravniški premor, ki mu številni pravijo tudi legalizirano goljufanje – prvi prišel do breaka prednosti. A ker je bilo to že takoj v prvi igri, je bilo jasno, da ga čaka še dolga pot do 15. velike lovorike, s katero bi se na 2. mestu večne lestvice odcepil od Peta Samprasa. In res je Švicar nato krenil v popoln napad, Nadalov servis je bil pod nenehnim pritiskom, medtem ko je sam igre na svoj začetni udarec dobival z veliko lahkoto. Ko se je Špančevo vodstvo s 3:1 stopilo, je šlo vse le še po Federerjevih notah, ki ni izgubil nobene igre več in je tako prišel do prve zmage v finalu velikega slama nad Nadalom po skoraj desetih letih, po Wimbledonu 2007.

Ob bok Roland Garrosu 2009

Rekordna 18. lovorika ni bila tista, ki je najbolj navdušila Federerja. »Iskreno povedano, to je še najmanj. Gre za veliko vrnitev, za še en epski dvoboj z Rafo, za potrditev, da lahko pri teh letih še vedno osvojim turnir za veliki slam, četudi je od zadnjega minilo skorajda pet let,« je poudaril Federer, ki se je predtem nazadnje veselil zmage za grand slam v Wimbledonu 2012, pa že tedaj je prevladovalo mnenje, da so najpomembnejše lovorike zanj preteklost ... Tokratni naslov je toliko bolj poseben, ker se je pred turnirjem zdelo, da je brez vsakršnih možnosti, njegov cilj in želja je bil preboj v četrtfinale. Pri teh letih po polletni odsotnosti stvari pač niso preproste. »Ta dvoboj je imel prav poseben pomen. Ne morem ga primerjati z nobenim drugim, razen morda z Roland Garrosom 2009. Na pariško lovoriko sem dolgo časa čakal, poizkušal, se boril. Ponovno poizkušal, ni mi uspelo. Na koncu pa mi vendarle je in občutek je zdaj podoben tistemu,« je primerjal Federer avstralsko zmago s pariško, s katero je tedaj dopolnil tako želeni karierni veliki slam, nalogo pa mu je močno olajšal Robin Söderling, prvi igralec, ki je v Parizu premagal Nadala. Zaradi veličine dosežka – mimogrede, to je tudi prvi trenerski naslov za veliki slam za Ivana Ljubičića, ki je bil pred dvobojem tako živčen, da je moral Federer miriti njega – bo zdaj potreboval še nekaj časa, preden ponotranji, kaj mu je zares uspelo, za začetek pa je napovedal veliko melbournsko zabavo v slogu rockovskih zvezdnikov.