Se velika četverica razširja v veliko peterico?

New York – Če ne bi Juana Martina del Potra ustavile poškodbe, je vprašanje, če bi se danes pogovarjali o veliki teniški četverici in ne peterici. Nove razprave je zdaj sprožil Stan Wawrinka, zmagovalec OP ZDA, skupno pa treh turnirjev za veliki slam, s čimer se je izenačil z Andyjem Murrayem.

Najprej sta bila dolgo časa Roger Federer in Rafael Nadal, ki sta povsem prevladovala v moškem tenisu, nato je prišel Novak Đoković, za njim Andy Murray, skorajda vsi naslovi za veliki slam so pripadli njim, redka so bila druga imena, ki so jih vgravirali v zmagoviti pokal. Denimo Juan Martin del Potro za zmago na OP ZDA 2009 in Marin Čilić za zmago na istem turnirju 2014, od Roland Garrosa 2005, ko je na veliko sceno stopil Nadal, pa je le Wawrinka več kot enkrat prekinil prevlado znamenite četverice. V zadnjih treh letih je v vsaki sezoni osvojil en naslov za grand slam, njegova igra pa je seveda izjemna – posebej izstopa enoročni backhand –, stopnjuje jo od kola do kola in najboljše vedno prihrani za konec. Tako ne čudi, da je dobil zadnjih enajst finalov (od leta 2014) ter da je vsakič na največjih turnirjih v odločilni partiji premagal prvega igralca sveta, poraza v finalu za grand slam ne pozna. Mimogrede, Federer jih je dobil 17 od 27 (63 %), Nadal 14 od 20 (70 %), Đoković 12 od 21 (57 %) Murray pa le 3 od 11 (27 %).

Ima pa tretji igralec sveta v primerjavi s četverico vendarle eno veliko hibo. Stalnost namreč ni njegova odlika, med sezono močno niha, v nekaterih dvobojih je tudi očitno, da se ne trudi po najboljših močeh, ko spozna, da je na drugi strani mreže bolj razpoložen tekmec.

»Daleč sem od velike četverice, samo poglejte, koliko turnirjev so osvojili ti igralci. Da, imam toliko naslovov za veliki slam kot Murray, ampak koliko ima on zmag na turnirjih iz serije masters? Oni so tu že deset let in več, poleg tega pa ne gre zgolj za naslove, gre tudi za finala, polfinala. Zato ne sodim mednje, ne želim si mednje, ne bi bilo 'fer', da bi me umeščali v to druščino. Zame to ni nobeno vprašanje. Velika četverica je velika četverica in tako naj tudi ostane. Se pa trudim, da imam čim boljšo kariero. Zelo sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel doslej, ponosen sem na tri zmage za veliki slam, saj tega nisem pričakoval niti nisem sanjal o tem,« zatrjuje Wawrinka, ki si je nekoč želel, da bi morda lahko zaigral v glavnem žrebu Roland Garrosa, torej med 128 igralci, na zmago si niti pomisliti ni upal.

Pri 31 letih – je najstarejši zmagovalec OP ZDA po letu 1970 in peti v odprti eri, ki je dva velika slama osvojil po dopolnjenem 30. letu – ima zdaj skupno 15 turnirskih naslovov, lani in letos je osvojil po štiri, v tej zbirki pa je zgolj eden iz serije masters in tudi zavoljo tega meni, da ne sodi med »Big 4«. Rekorder Đoković jih je namreč osvojil 30, Nadal 28, Federer 24 in Murray 12, z vsemi pa ima »Stanimal« (skovanka iz imena in angleške besede za žival je tudi njegov najljubši vzdevek) tudi izrazito negativen iztržek v medsebojnih dvobojih. Ima pa na velikih slamih s prvim igralcem sveta precej boljšo statistiko, saj je dobil tri od sedmih dvobojev, še tri je izgubil zelo tesno, v petih nizih.

»Brez vsakršnega dvoma si Stan zasluži, da se ga omenja skupaj z nami. Osvojil je tri različne turnirje za veliki slam, ima olimpijsko kolajno. Med najboljšimi je že nekaj let in igra najboljše v največjih dvobojih, gre za popolnega igralca,« je prepričan Đoković in vsekakor bi se številni z njim strinjali. Če bi nekega dne osvojil še Wimbledon in zaokrožil karierni veliki slam, pa bi bil morda bolj samozavesten glede svoje veličine tudi sam Stan Wawrinka.