Spet je napočil čas tudi za mulce

Sedemnajstletniki so nekoč osvajali teniške turnirje za veliki slam (Michael Chang, Boris Becker, Mats Wilander), a ti časi so že zdavnaj mimo, tudi povprečna starost članov svetovne stoterice se je v zadnjem obdobju močno povečala. Zato je toliko bolj odmevalo, ko je pred tednom dni Borna Ćorić postal prvi 17-letnik v top 100 po letu 2004 ter Richardu Gasquetu in Rafaelu Nadalu.

Hrvaški moški tenis je precej zaznamoval sklepni del sezone, saj je Marin Čilić najprej osvojil OP ZDA, Ćorić, ki bo 14. t. m. postal polnoleten, pa se je torej pri rosnih letih prebil med stoterico (danes bo 92.), in to na najboljši možni način – z zmago nad Nadalom. Resda je bil slednji v Baslu daleč od prave forme in je s švicarskim turnirjem tudi končal sezono ter se posvetil različnim zdravstvenim težavam, a enega najboljših igralcev v zgodovini pač ne zmore premagati vsak, niti na njegov slab dan. Hrvat pa je vse to s pridom izkoristil za uspeh kariere, postal je šele drugi najstnik z zmago nad Špancem (letos v Wimbledonu še 19-letni Nick Kyrgios) ter s tem začel uresničevati napovedi, ki so se oblikovale v njegovem zadnjem letu med mladinci.

V tej kategoriji je namreč zadnji turnir odigral lani na OP ZDA in ga tudi osvojil, na mladinski lestvici se je tedaj povzpel na 1. mesto, v New Yorku ga je opazil tudi Nadal, s katerim sta se nato dogovorila za enotedenski trening na Mallorci med sezonama … Premierno leto na turneji ATP je bilo zanj takorekoč sanjsko, prva zares velika spodbuda pa je bil aprilski nastop v Davisovem pokalu, ko je v svojem prvem dvoboju na tri dobljene nize v gosteh pri Poljakih ugnal Jerzyja Janowicza, tedaj 21. igralca sveta. »Lahko rečem, da je zvezda rojena,« je takrat vzneseno ugotavljal hrvaški kapetan Željko Krajan. Naslednja velika prelomnica je bil nato Umag, kjer je dobil prvi dvoboj (oziroma dva) v glavnem žrebu turnirja ATP, v drugem nastopu na turnirjih za veliki slam se je že prebil skozi kvalifikacije ter v New Yorku ugnal tudi Lukaša Rosola (27. na ATP), v Izmirju je sledila prva osvojitev challengerja, v Baslu pa kar dva skalpa članov top 15, saj je poleg Nadala ugnal še Ernestsa Gulbisa.

»Sezona se je iztekla res dobro, saj sem začel na približno 300. mestu in si za cilj zastavil preboj med 200. No, ko sem dosegel to, me seveda ni zadovoljilo, zdaj si želim sezono končati na 85. mestu, nato pride na vrsto top 50 in nekoč seveda št. 1. Nihče ne trenira za to, da bi bil 15. na svetu, vsak sanja o 1. mestu, seveda pa je treba na vrh korak za korakom, za to je treba krvavo garati. Verjamem pa vase in mislim, da lahko to nekega dne uresničim,« razmišlja Zagrebčan, ki ga zadnji uspehi niso ponesli, prav tako ne primerjave s prvim igralcem sveta Novakom Đokovićem.

»Seveda mi godijo primerjave z Đokovićem, Nadalom, Federerjem, vendar pa se s tem ne obremenjujem, jaz sem 'baby Borna'. Prav tako ne spremljam statistike, vseeno mi je, da sem najmlajši med stoterico. Nekdo se pač prebije prej, spet drugi nekoliko kasneje,« pravi Zagrebčan, ki kljub mladosti deluje na igrišču zelo samozavestno in odločno, zunaj njega pa preudarno, z jasnimi cilji, tudi velika pozornost ga ni zmotila. »Če si želim biti v teniškem vrhu, moram sprejeti pravila igre. S slavo se bom moral naučiti živeti, ne sme mi biti v breme. Da me ljudje poznajo, je dobre vrste pritisk,« ve, kako se stvari streže, mladoletnik, ki si želi biti vedno korak pred časom. Tako se je denimo tik pred turnirjem v Baslu razšel s trenerjem Ryanom Jonesom, in sicer zaradi manjših nesoglasij, a je želel sodelovanje končati, preden bi nastopili slabi časi, prepričan pač, da moraš biti ob pohodu na vrh v vsem dober, kar se le da.

Ćorić se zaveda, da bo moral napredovati v številnih prvinah – najbolj pri voleju, prav tako forehandu in natančnosti prvega servisa –, vseeno pa je že doslej z igro, ki najbolj spominja na Đokovića, navdušil številne v teniškem svetu. Goran Ivanišević, ki mu zelo veliko pomaga z nasveti, če je možno, pa tudi skupaj trenirata, je že lani napovedal, da gre za bodočega člana deseterice, med peterico ga je povzdignil Brad Gilbert, Čilić poleg izjemne nadarjenosti v njem vidi še tisto nekaj več, kar ni mogoče pridobiti, ampak je »dano od boga«. Za hrvaškega najstnika sezona sicer še ni končana, se pa že veseli naslednjega leta, v katerem upa, da bo po številnih urah garanja v pripravljalnem obdobju lahko izpolnil vse visokoleteče napovedi. »Mislim, da je napočil čas za nas, mulce. Verjamem, da boste videli nove obraze v top 50,« pravi mladec na misiji, s katerim se Hrvatom ni bati za prihodnost njihovega tenisa, ki vedno znova proizvede kakšnega vrhunskega igralca. »Nam na Hrvaškem ni lahko, nimamo denarja, nimamo dobrih razmer za trening, zato moramo zares trdo delati, da bi nam uspelo. Garači smo, nismo razvajeni, smo pa zelo motivirani,« pa gleda na velike uspehe rojakov Ćorić, ki sicer med vsemi športniki sveta najbolj občuduje Mika Tysona in če ga pri petih letih ne bi zaneslo v teniške vode, bi ga nekoč gotovo v boksarske.