Tiskane izdaje
Melbourne – Stanislas Wawrinka je nepričakovano doživel veliki trenutek in na OP Avstralije osvojil prvi turnir za grand slam, vendar pa je imelo njegovo zmagoslavje eno »lepotno« napako. Rafael Nadal si je v odločilni partiji poškodoval hrbet, tako da tri nize ni igral niti s pol moči. Finale je bil tako zelo nekakovosten, a hkrati eden najbolj nenavadnih sploh.
Popotnica z 12 zmagami v prav toliko dvobojih in brez izgubljenega niza je seveda pred začetkom dajala veliko prednost Nadalu, s 13 naslovi za grand slam tudi veliko bolj vajenemu tako pomembnih partij. Zdelo se je, da je vse nared, da se Rafa na večni lestvici s 14. lovoriko izenači s Petom Samprasom, ki je bil spet med gledalci in je nato tudi podelil pokala. A to je bil račun brez Stana in predvsem brez poškodbe. Švicar je sicer odlično začel dvoboj ter se z močnimi in natančnimi udarci tako s forehandom kot backhandom poigraval s tekmecem, ki je bil povsem nemočen. To je bil pravi »Stan the Man«, kot ga poznamo od lanskega vzpona in predvsem iz letošnjih avstralskih dvobojev, ko je med drugimi ugnal tudi Novaka Đokovića.
Kako bi se dvoboj razpletal in koliko časa bi Wawrinka lahko zdržal v takšnem ritmu, je nemogoče odgovoriti in je tudi nepomembno, saj je v nadaljevanju glavno vlogo odigrala Nadalova poškodba na začetku drugega niza. Marsikdo je mislil, da je Španec z zdravniškim premorom želel zgolj prekiniti zmagoviti pohod tekmeca, a kdor vsaj malo pozna prvega igralca sveta, ve, da si nikdar ne bi privoščil nešportne poteze. Približno 15.000 gledalcev v dvorani Rod Laver ga je izžvižgalo, a jim je bilo kmalu žal. Da ne gre za grdo igro, je bilo jasno kmalu, saj je hitrost Rafovega prvega servisa padla na komajda 125 km/h, ostal je tudi brez svojega najmočnejšega orožja, hitrih nog, in se ni mogel normalno gibati, zajel ga je takšen obup, da je opustil celo vse svoje rituale … Ali se bo vdal, je bilo glavno vprašanje, vendar pa ni želel gledalcev prikrajšati za finale – kakršenkoli je pač že postal –, prav tako kot ni želel Stana, da si zmago priigra na igrišču.
Seveda pa vse težave Wawrinko niso pustile hladnega, v tem nenavadnem položaju se nikakor ni znašel. Ne nepričakovano, vedno je težko igrati, ko je tekmec poškodovan, ko je v igri lovorika za veliki slam, še toliko težje. Tako je Švicar iz rok celo izpustil tretji niz, resda so tablete nekoliko omilile Nadalove bolečine in je igral za odtenek bolje, vendar pa je bil Wawrinka toliko slabši. Napake so se vrstile in ko je v četrtem nizu zapravil break prednosti, se je za hip zdelo, da psihično vendarle vsemu ne bo kos. A se je le zbral toliko, da je zadal zadnji udarec ranjenemu tekmecu ter postal povsem nepričakovani avstralski zmagovalec. Vendar pa ne nezasluženi, saj je kot prvi po Sergiu Brugueri leta 1993 (Roland Garros) na poti do naslova premagal prvega in drugega nosilca. Zmaga nad Đokovićem je bila čista kot solza, nad Nadalom sicer nekoliko manj, a dejstvo je, da je »Stanimal« v zadnjih dveh tednih s svojimi predstavami navdušil teniški svet.
»Kar se dogaja, je noro. Nikdar nisem pričakoval, da bom osvojil turnir za veliki slam, nikdar nisem niti sanjal o tem, saj sem vedno mislil, da nisem dovolj dober, da bi premagal vse te fante. Še vedno imam občutek, da sanjam, občutek je zelo nenavaden. Čeprav je bil Rafa poškodovan, je zmaga nad njim velika, ugnal sem Novaka, Tomaša, to kaže, da delam odlično. En niz in en break sem igral svoj najboljši tenis, počutil sem se vrhunsko, bil sem napadalen, dobro sem se gibal. Potem se je Rafa poškodoval, kar je povsem zasukalo potek dvoboja. Zame ni bilo lahko, na koncu je najpomembneje, da sem zmagal, kar je zame nekaj neverjetnega,« je po sladko-grenki zmagi dejal Wawrinka, nova švicarska št. 1 (3. na ATP), ki si seveda ni želel do lovorike na tak način.
Nadalovo prekletstvo na OP Avstralije se tako torej nadaljuje. Turnir je namreč izpustil leta 2006 in 2013, 2010. se je vdal v četrtfinalu, 2011. se je poškodoval med dvobojem z Davidom Ferrerjem, sicer odigral do konca, a izgubil, nato je počival več kot mesec dni. »Ta turnir je res boleč zame, a zadnja stvar, ki sem si jo želel, je vdaja. Poskušal sem do konca, a zmagati ni bilo mogoče,« pa je priznal Rafa, ki je zavoljo velikega razočaranja jokal že med dvobojem
