Stolp iz Tandila spet živi svoje sanje

Olimpijske igre so dale številne junake, eden med njimi je bil gotovo Juan Martin del Potro. Četudi tenis ne sodi med tradicionalne olimpijske panoge in so se številni igralci odrekli nastopu v Riu, je bil brazilski turnir odličen, tudi po zaslugi argentinskega velikana. Na koncu je osvojil srebrno kolajno, a bil po svoje zmagovalec, ni jih veliko, ki mu ne bi privoščili zlate.

V zadnjem desetletju – in še kakšno leto več – so na vseh štirih turnirjih za veliki slam povsem prevladovali Roger Federer, Rafael Nadal, Novak Đoković in Andy Murray, največkrat, »kar« dvakrat, je bila njihova vladavina prekinjena prav na OP ZDA, ki se začenja danes. Pred dvema letoma je ta podvig uspel Marinu Čiliću, še veliko večji junak je bil v sezoni 2009 komaj 20-letni Juan Martin del Potro, saj je do lovorike prišel z zaporednima zmagama nad Nadalom in Federerjem, dotlej še nevidenim dosežkom. Odtlej je bila Argentinčeva pot povsem drugačna, kot si je zamislil, bila je prežeta s poškodbami obeh zapestij, olimpijske igre, ki jih je začel z zmago nad Đokovićem, nato v polfinalu ugnal še Nadala, v spektakularnem finalu, v katerem je bilo vzdušje veliko bolj nogometno kot teniško, pa bil za las prekratek proti Murrayu, so dale novo upanje. Ravno prav pred OP ZDA, na katerem bi spet lahko poskrbel za odmevno zgodbo. Resda je vprašanje, če lahko zdrži dvotedenski maraton dvobojev na tri dobljene nize, a tudi olimpijska preizkušnja je bila telesno izjemno zahtevna, saj je v devetih dneh odigral šest dvobojev. Pet jih je bilo sicer na dva dobljena niza in le finale na tri, pa vendarle …

Del Potro, ki je v Riu res »pustil srce na igrišču«, navdušil pa ni le teniških zanesenjakov, ampak tudi bolj površne spremljevalce te panoge, bi sicer moral v New Yorku v kvalifikacije, saj na svetovni lestvici ni dovolj visoko. A tudi ameriški prireditelji niso mogli mimo njegovih predstav v Braziliji in četudi načeloma velja, da gredo posebna povabila domačim igralcem, delno pa gre za izmenjavo med zvezami, ki prirejajo turnirje za veliki slam, so naredili izjemo in en wild card namenili olimpijskemu podprvaku. Poteza je naletela na splošno odobravanje, razen seveda pri tistih, ki so bili s tem prikrajšani. »Če si kdo zasluži povabilo, si ga gotovo on, je magnet za gledalce in nekdanji zmagovalec. Ampak, ne želim si igrati z njim v 1. kolu, nihče si ne,« je dvome izrazil Sam Querrey, v Wimbledonu presenetljivi zmagovalec nad Đokovićem, medtem ko sta bila Murray in Nadal povsem na del Potrovi strani. »Povabila naj gredo igralcem, ki si jih zaslužijo. Juan Martin si vsekakor zasluži igrati na veliki slamih, če ne bi imel toliko poškodb, bi bil na vseh zlahka med nosilci,« je dejal Škot, Španec pa dodal: »Del Potro je nekdanji zmagovalec. Zasluži si povabilo, ne? To je to.«

Argentinec je pač brez dvoma velika dodana vrednost turnirju, posebej ker se zdi, da počasi vendarle spet lovi pravi ritem, njegov forehand je spet – ali pa še vedno – »smrtonosen«, kot je bil v najboljših časih, tudi od poškodbe problematičnemu backhandu spet bolj zaupa. Medtem ko je lani v tem času še zdravil poškodbo in je letošnjo sezono sredi februarja začel na 1042. mestu svetovne lestvice, je ta čas že med 150. Poleg dveh zvenečih skalpov na OI pa je denimo ugnal tudi Stana Wawrinko, Dominica Thiema, Grigorja Dimitrova, Gillesa Simona itd. In to po tem, ko je v prejšnji in predprejšnji sezoni skupno odigral komaj 14 (!) dvobojev in – povsem razumljivo – razmišljal tudi o koncu kariere. Kaj bi bilo, če ..., je pri njem vsekakor vprašanje na mestu, zdi pa se, da se je zdaj Delpo, nekdaj že četrti igralec sveta, vendarle vrnil.

»Le predstavljam si lahko, kako je bilo psihično uničujoče zanj, ko se je spopadal s poškodbo za poškodbo, šel vedno znova skozi celotni rehabilitacijski proces. Res izjemno, da se je po tako številnih težavah vrnil na takšno raven. Za to si zasluži vse pohvale, lahko je ponosen na to, kar je dosegel, ni se namreč preprosto vrniti v takšnem slogu. Vsekakor se lahko spet prebije med najboljših pet na svetu,« je Murray popihal na dušo »stolpu iz Tandila« (198 cm), ki ima zdaj že dve olimpijski kolajni, potem ko je bil v Londonu bronast, v polfinalu pa je skupaj s Federerjem pisal zgodovino z maratonskim dvobojem (19:17 v odločilnem tretjem nizu). »Ta srebrna kolajna je zame zlata in ta teden si bom zapomnil za vse življenje. Spet živim svoje sanje,« je ob navdušenem sprejemu večtisočglave množice doma dejal Del Potro, ki bi lahko svoje sanje še naprej živel tudi v New Yorku, kjer bi lahko dokončno potrdil, da se je vrnil med najboljše, in po šestih mesecih ponovnega »druženja« na turneji spet izzval elito tudi na najvišji ravni.