Tenis potrebuje igralce s pravim značajem

John McEnroe je več kot dve desetletji po igralski upokojitvi še vedno eno najprepoznavnejših imen v svetovnem tenisu. Ne le zato, ker je osvojil sedem turnirjev za veliki slam in bil 170 tednov številka ena na svetu. V 80. letih minulega stoletja je bil največji srboritež in upornik v teniški karavani. Še vedno pa je brez dlake na jeziku kot »komisar za tenis« in komentator pri Eurosportu, na katerem si bo mogoče ogledati vse štiri letošnje turnirje za grand slam, začenši z odprtim prvenstvom Avstralije, ki se začne v ponedeljek.

Mislite, da lahko Roger Federer in Rafa Nadal spet osvojita turnir za grand slam?

Najprej moram povedati, da sta Roger in Rafa po mojem mnenju morda dva najboljša teniška igralca vseh časov. Mislim, da bo za Rogerja vse skupaj še težje zaradi njegovih let in glede na to, kaj je pred kratkim prestal, zato bo težko v seriji zmagoval dvoboje na pet nizov. Rafa bo moral premagati tako psihične kot fizične izzive. Ni več tako odločen kot nekoč. Težko bo, toda v trenutnem obdobju njunih karier mislim, da ima Rafa več možnosti za osvojitev turnirja za grand slam. Rafa je komaj presegel starostno mejo tridesetih let, in če bi igral na peščeni podlagi in veliko tekel, bi mu še zmeraj lahko uspelo.

Kako velika bo izguba za tenis, ko se bosta Rafa in Roger dokončno poslovila od tenisa?

V Ameriki čakamo na novega izjemno nadarjenega igralca. Za ameriški tenis ni dobro, da že nekaj časa nimamo vrhunskega moškega teniškega igralca, ki bi zmagoval na najpomembnejših turnirjih. Ko se superzvezdniki v katerem koli športu upokojijo, je vedno težko najti koga, ki bi jih nadomestil. Vendar je to izjemen šport in nekdo se bo že pojavil. Upajmo, da se bodo pojavili igralci, ki se bodo znali izraziti. Všeč mi je, kadar znajo igralci pokazati svojo osebnost, saj jih oboževalci tako bolje spoznajo. Ljudje, ki delajo v tem športu, bi morali to spodbujati, saj je to zelo pomembno za naš šport.

Kako mislite, da se bo Andy Murray spoprijel s pritiskom, ker je zdaj številka ena na svetu?

To bo gotovo občutil kot pritisk, vendar ga bo to tudi spodbujalo na prihodnjih tekmovanjih. Nisem bil prepričan, da mu bo uspelo prehiteti Đokovića, Nadala in Federerja, prav tako nisem prepričan, da je sam verjel v kaj takšnega. To je velik uspeh, za katerega je moral trdo delati. Pomagalo mu je tudi ponovno sodelovanje z Lendlom. Ni lahko tako dolgo ohranjati tako dobro formo, zato bo zanimivo videti, kaj vse se bo zgodilo do konca leta.

Kako se bo, glede na vaše izkušnje, spremenil Murrayjev pristop k igri, potem ko je toliko let lovil druge, zdaj pa drugi lovijo njega?

Jaz sem prvo mesto na lestvici zasedel, ko sem bil mlajši, kakor je zdaj Murray, vendar popolnoma razumem položaj, v katerem se je znašel. To je nepopisen občutek. Zdelo se je, da se to nikoli ne bo zgodilo, vendar je trdo delal, se trudil in je zdaj gotovo zelo ponosen. Najbolj me zanima, kako se bo odzval na igrišču. Vsi ga bodo opazovali s povečevalnimi stekli, ko bo začel kazati negativna čustva, ko bo nervozen in se bo prepiral s svojimi pomočniki na klopi. Če bi Miloš (Raonić) izkoristil tisti odločilni končni udarec v O2 Areni, bi Đoković ostal prvi. Toda odločil je na zadnji dan sezone. Mislim, da niti Murray nekaj tednov pred tem ni razmišljal o tem, da bi bil lahko prvi, zlasti ne po finalu v Parizu.

Kaj je prinesel Ivan Lendl takšnega, česar Murray ni mogel dobiti od drugih, s katerimi je sodeloval?

Ivan ga najbolje razume zaradi več vzrokov. Prvič, tudi sam je bil eden najboljših igralcev v zgodovini. Drugič, štirikrat je izgubil v finalih, preden je osvojil prvi turnir za grand slam, in dobro ve, kakšen občutek je to. Tretjič, ima izjemno oko za teniško igro. Opazuje nasprotnike in zelo natančno proučuje njihove prednosti in pomanjkljivosti, skrbno pripravlja razpored tekem, redno spremlja tekme ... Ko sem lani kot član Raonićeve skupine prišel v Queen's Club in tam zagledal Lendla, sem pomislil: »Ah, tale ve vse o nas.« Do Wimbledona je Murray že igral bolje kot kdaj prej v življenju. Trenutek, ko sta se odločila za ponovno sodelovanje, je bil očitno popolna izbira za oba. In Lendl je sijajen človek.

Mislite, da imajo sedanji igralci takšen značaj, kakor so ga imeli najboljši, ko ste še vi igrali?

Všeč mi je, kako Nadal igra na igrišču, izraža nekakšen notranji ogenj, ki je podoben žaru, s katerim je igral Jimmy Connors. Mislim, da je tudi Đoković poskušal pokazati svojo drugo plat osebnosti. Imel je težko delo, saj je poskušal hoditi po stopinjah Nadala in Federerja. Nick Kyrgios bi lahko imel izjemen značaj – pravzaprav ga že ima –, vendar občasno postane samouničevalen in neha tekmovati, kar mi ni všeč. Na splošno mi je zelo všeč, ni pa mi všeč ta plat njegove osebnosti. Prevečkrat se zdi, kakor da mu je vseeno. Mislim, da je mladi Nemec Alexander Zverev pokazal, da je navdušen igralec, in če se bo še razvijal, lahko postane drugi ali tretji najboljši igralec, morda celo najboljši na svetu. Ima pravi videz in pravo osebnost, ki bi zelo koristila tenisu, če bi posegel na vrh.

Imate komentiranje na televiziji raje od igre?

Vsekakor je to lažje opravilo. Na televiziji si lahko vedno dosleden in iskren, igralci pa cenijo, kadar ste odkriti. O njih ne nameravam govoriti dobrih ali slabih stvari, samo vživeti se poskušam v tekmo, vstopiti v njihove glave in to opisati gledalcem. Razmišljam, kaj bi naredil, če bi stal na igrišču. To je zabavno delo, zlasti na velikih turnirjih. Zato se veselim Melbourna in novih oddaj na Eurosportu.

Ali igralcem primanjkuje temperamenta, je mar to skrivnost, kako narediti tenis še privlačnejši?

Ko sem še igral, smo vsi razkrivali svojo osebnost na igrišču, zato je bilo videti veliko nasprotij in ljudje so nas imeli radi ali pa so nas sovražili. Z leti se je vse nekako standardiziralo, danes je preveč pravil, ki izenačujejo igralce in jih omejujejo. Tenis ni več tako priljubljen in moden kot nekoč ter nujno potrebuje odločnejše trženje. V ameriških šolah se otroci zanimajo za košarko, ameriški nogomet in nogomet, individualni športi pa so zaradi velikih stroškov za mnoge postali nedostopni. Primanjkuje nam takšnih športnikov, kakršna je Serena Williams, da bi se mladi začeli zanimati zanje. V Evropi se veliko otrok odloča, da bodo igrali tenis, tu pa izbirajo druge športe.

Se spomnite konkretnega trenutka, ko ste se zaljubili v tenis?

Mislim, da se je to zgodilo, ko sem prvič odšel v Wimbledon. To je bilo tudi moje prvo potovanje v Evropo, najprej Pariz, nato Wimbledon. Star sem bil 18 let, prišel sem do polfinala in takrat se mi je življenje popolnoma spremenilo. Do takrat sem se večkrat spraševal, zakaj sploh igram. Toda ko sem spoznal dobre strani tenisa in ugotovil, kako strasten sem lahko med igro, sem vedel, da se hočem ukvarjati z njim. Poleg tega sem hitro spoznal, da je mogoče od tenisa tudi čisto dostojno živeti.

Letos bo v kinematografe prišel film o vaši tekmovalnosti z Björnom Borgom. Vam je všeč, da tako pokažejo spoštovanje do vašega življenja in kariere?

Nisem sodeloval pri ustvarjanju filma, zato nisem videl še nobenega prizora, vendar bom počaščen, če bo film uspešen in bo ljudem všeč. Tekmovalnost z Borgom je zelo pomembno obdobje moje kariere, finale v Wimbledonu leta 1980 pa verjetno najpomembnejša tekma, ki sem jo igral. Ne zgodi se ravno pogosto, da o vas snemajo film, samo nekaj igralcev je doživelo takšen privilegij. Upam samo, da v filmu ne bo prizorov, ko se jezim na igrišču. (Smeh.)