Tiskane izdaje
Ko človek stopi skozi vrata kluba na jugozahodu Londona, dobi v trenutku občutek, da je na nekem prav posebnem kraju. Tradicija veje z vseh strani, je pa res, da je včasih tudi že nadležna. Ko se gostitelji držijo vsake zapisane črke kot »pijanec plota«, ko pokažejo vso svojo neprilagodljivost in niso pripravljeni popustiti niti za ped … Tega ne občutijo le gledalci, ampak tudi novinarji in igralci. Seveda ne tisti najboljši, za te je poskrbljeno, da bolje ne bi moglo biti, za tiste, ki ne sodijo med smetano, pa je zgodba že precej drugačna, ti bi znali našteti številne pripombe in težave, ki jih na drugih, »prijaznejših« turnirjih ne doživljajo.
Trava, Rufus, jagode in smetana
A seveda, prav tradicija je tisto, na kar so Angleži še kako ponosni. Gostijo turnir, ki je bil prvič na sporedu leta 1877, ob vmesnih prekinitvah zaradi prve in druge svetovne vojne pa bo letos že 130. izvedba. Seveda so sprva lahko tekmovali le moški, ženske so se pridružile leta 1884. Wimbledon ostaja edini turnir za veliki slam na travi, pri čemer se je sezona na tej podlagi prejšnje leto podaljšala za en teden, letos je svoje mesto v koledarju dobila Mallorca, prihodnje leto bo Eastbourne spet gostil tako moške kot ženske, prav tako bo odslej skupna postaja Nottingham. Denarni sklad se bo več kot podvojil za turnirje nižje ravni na tej podlagi, Britanci pač podpirajo igranje na travi. Le-ta je v Wimbledonu seveda posebna zgodba, saj je v zvezi z njo vse določeno do najmanjše podrobnosti, prireditelji pa zanjo skrbijo z utečenimi postopki z izjemno predanostjo, za njih to še zdaleč ni le trava. Zato je občutek, ko stopiš prvi dan na še nedotaknjeno osem milimetrov visoko zeleno »preprogo«, tako poseben.
Trava in z njo povezana skrb še zdaleč ni edina posebnost Wimbledona, seveda so tu še pravila o obveznih belih oblačilih, sokol Rufus, ki vsak dan preganja golobe, kraljeva družina, ki da z obiskom poseben čar tekmovanju (kraljica je bila na turnirju v letih 1957, 1962, 1977, 2010), nočno kampiranje številnih v vrsti za vstopnice, tradicionalen je tudi dež, saj od leta 1922 beležijo le sedem turnirjev, ki jih ni niti en dan zmotilo slabo vreme, pri čemer je veliko olajšanje leta 2009 prinesla streha nas osrednjim igriščem. Turnirju, na katerem so igralci še vedno gospodi, igralke pa gospe (na drugih moški in ženske), piko na i dajejo nepogrešljive jagode s smetano, za katere prav tako veljajo posebna pravila. So najvišje kakovosti, naberejo jih dan prej, preden gredo v prodajo, v Wimbledon pa prispejo ob 5.30, ko se začne njihov skrben pregled. V eni porciji jih mora biti vsaj deset. V 14 dneh jih obiskovalci pojedo približno 28.000 kilogramov oziroma 142.000 skodelic (ena stane 2,5 funta oziroma 3,1 evra), za katere porabijo približno sedem tisoč litrov smetane. Tudi penina teče v potokih, lani so prodali 29.000 steklenic, da ne omenjamo priljubljenega Pimm'sa (320.000 kozarcev).
Najdaljši dvoboj v zgodovini, Ivaniševićev čudež
In še k tenisu. Ker je sezona na travi še vedno zelo kratka, se številni na tej podlagi ne znajdejo, zato se niti ne osredotočajo v tolikšni meri na turnir (seveda pa se ne odpovedo nastopu, saj že 1. kolo prinaša 30.000 £, kar je več kot 37.000 €), ki je sicer prinesel že številne nepozabne zgodbe. Med te gotovo sodi pravljica Gorana Ivaniševića, ki je leta 2001 zmagal, potem ko je za nastop dobil posebno povabilo prirediteljev, za vedno je šel v anale tudi dvoboj izpred šestih let med Johnom Isnerjem in Nicolasom Mahutom. Gre namreč za najdaljšo partijo v zgodovini, trajala je tri dni oziroma 11 ur in pet minut, od tega zadnji niz, ki se je končal s 70:68 za Isnerja, osem ur in enajst minut. »Zgolj« teh 491 minut je uro in 38 minut več, kot je trajal prejšnji najdaljši dvoboj v teniški zgodovini … Na igrišču št. 18, na katerem se je odvijala ta drama, ki je privabljala iz dneva v dan več gledalcev, je zdaj tudi posebna spominska ploščica.
Za Britance je bil prav poseben turnir 2013, ko jim je Andy Murray priigral prvi moški naslov po letu 1936. Gostitelji so bili pred tem veliko bolj uspešni, saj je v amaterski dobi William Renshaw zmagal sedemkrat, tolikokrat kot v profesionalni Pete Sampras in Roger Federer, medtem ko je pri ženskah absolutna rekorderka Martina Navratilova z devetimi lovorikami. Toliko zmag na posameznem turnirju za veliki slam ima le še Rafael Nadal na Roland Garrosu. Letos rekordov ne gre pričakovati, saj se zdijo možnosti Rogerja Federerja za osmo zmago minimalne, bi pa imel lahko turnir vseeno rahel zgodovinski pridih. Če bi bil namreč Novak Đoković, ki bo – kot že trikratni zmagovalec – veliki favorit, spet nepremagljiv, bi osvojil že peti zaporedni veliki turnir, za klasični grand slam bi nato potreboval »le« še zmago v New Yorku, kjer je že slavil lani in leta 2011. Pri ženskah ima od aktivnih igralk največ, šest, naslovov Serena Williams, ki bi bila absolutna favoritinja, če je ne bi preganjal »duh« Steffi Graf. Nemko namreč na prvem mestu lestvice odprte ere z 22 naslovi neuspešno lovi od lanskega septembra, letos je dvakrat obstala na zadnji stopnički.
Wimbledon je bil v preteklosti že zgodovinski tudi za slovenski tenis, saj sta leta 2009 Luka Gregorc in Grega Žemlja kot prva naša (moška) igralca zaigrala v glavnem žrebu turnirja za veliki slam, Katarina Srebotnik pa je leta 2011 s češko soigralko Kveto Peschke zmagala med dvojicami. Odmevnih rezultatov – tako kot že zadnja leta – letos ni pričakovati …
Brez Nadala in Šarapove,
Če bo nekoliko okrnjena igralna konkurenca, pa bo zelo zanimivo v takoimenovanim player's boxih. Znanim zvezdniškim trenerjem se namreč spet pridružuje Ivan Lendl, ki bo znova vodil Andyja Murraya, Stan Wawrinka je za pomoč v travnatem delu sezone zaprosil wimbledonskega zmagovalca 1996 Richarda Krajicka, štabu Miloša Raonića pa se pridružuje nihče drug kot John McEnroe, kar pomeni, da bi bilo lahko tudi na tribunah zelo vroče …
