Tiskane izdaje
Peking – Za španskim teniškim igralcem Rafaelom Nadalom je vse prej kot sanjska sezona, z le tremi manjšimi naslovi, nastopa na sklepnem mastersu osmerice si denimo še vedno ni zagotovil. Če se tudi v prihodnjem letu stanje ne bo nič izboljšalo, bi se Španec kaj lahko pridružil nekaterim največjim tekmecem, ki imajo v svojih taborih super trenerje.
Sklepni del sezone ponavadi ni bil najmočnejši člen v Nadalovem letu, posebej ko se turnirji preselijo v dvorane – tudi mastersa osmerice ni še nikdar osvojil –, zato ni pričakovati, da bi bilo letos kaj drugače. Turnir v Pekingu (na prostem), kjer bo sicer danes igral v polfinalu proti staremu znancu Fabiu Fogniniju, je to potrdil, saj se Rafa muči in je daleč od nekdanje samozavestne podobe. Tako je denimo v 1. kolu proti domačemu povabljencu Di Wuju (230. na ATP) izgubil kar štiri igre na svoj servis, za zmago proti Jacku Socku je včeraj v četrtfinalu potreboval dve uri in izgubil en niz (3:6, 6:4, 6:3).
»Na treningih sem boljši kot na tekmah. Seveda morajo rezultati potrditi te moje ocene, a zadnje čase se na igrišču res počutim veliko bolje, kot sem se prvih šest, sedem mesecev. Svoja čustva imam bolj pod nadzorom, kar je zame velik korak naprej. Garam in moja motivacija, da napredujem v igri, je izjemna, posebej si želim v prihodnje spet zaigrati na višji ravni na pesku,« pravi Nadal, ki vse življenje vadi pod vodstvom svojega strica Tonija. S slednjim je prišel do 14 naslovov za veliki slam, do 1. mesta na svetu in kar nekaj rekordov, zato je tudi v kriznih obdobjih, ki so bila taka večinoma zaradi poškodb, vztrajal, da je to edini pravi trener zanj, saj ga je pač pripeljal do takšnih zunajserijskih uspehov. A zdi se, da se zdaj tudi to spreminja. Nadal pač letos ni imel težav s poškodbami, vso sezono je nastopal nemoteno, rezultati pa so bili slabi kot še nikdar, odkar se je povzpel na teniški vrhu. Zato so se zdaj okrepila ugibanja, da tudi Rafa razmišlja o super trenerju. Tega sicer ni želel potrditi, bi pa lahko to razbrali iz besed Tonija Nadala, čigar najglasnejši kritik je v zadnjem času John McEnroe.
»To je sicer vprašanje za Rafaela. Njegov trener sem od nekdaj, od njegovega tretjega leta, načeloma nama je šlo vseskozi dobro. Resda so bili njegovi rezultati letos slabši, a prepričan sem, da se bo kmalu vrnil na nekdanje položaje. Če prihodnje leto ne bo nič bolje, potem pa bi res moral razmisliti o spremembi igre in ekipe,« je duha iz steklenice spustil Toni Nadal. Spomnimo, pionir na tem področju je Andy Murray, ki je pred leti združil moči z Ivanom Lendlom, nato z Amelie Mauresmo (Francozinjo, ki je pred kratkim rodila, zdaj nadomešča Jonas Björkman). Sledil mu je Novak Đoković, ki je Marianu Vajdi pridružil Borisa Beckerja, s katerim sicer še nista rešila uganke v podobi Roland Garrosa, a Srb je prepričljivo najboljši igralec sveta, razred zase, letos zmagovalec treh turnirjev za veliki slam. Potem je tu še Roger Federer, ki je s Stefanom Edbergom doživel preporod, s Švedom sta skovala drzni načrt igre, s katero je Švicar pri 34 letih še vedno zanesljivo na 2. mestu lestvice ATP, letos je igral v finalu Wimbledona in OP ZDA. Seveda pa ne gre pozabiti niti Gorana Ivaniševića, ki je lani Marina Čilića pripeljal do naslova v New Yorku. Nadal bi potreboval podoben preporod kot Federer, je pa tu na mestu vprašanje, koliko bolj je iztrošeno njegovo telo in koliko stvari mu bo še dovoljevalo.
