Upa, da bo sam odločal o upokojitvi

Sezona 2016 je bila prva, v kateri je imel Roger Federer resne zdravstvene težave, ki so se začele že konec januarja. Švicar je najprej izpustil Roland Garros, se sicer vrnil za travnati del, nato pa po Wimbledonu sezono končal. Prejšnji teden je bil gost Rafaela Nadala ob odprtju njegove akademije, ob tem je spregovoril za švicarske medije, tudi za Tagesanzeiger.

Ste se med premorom kdaj vprašali, v kolikšni meri pogrešate tenis, ga še potrebujete, saj je življenje vendarle vseeno lepo?

Vedno sem vedel, da je življenje lepo tudi brez tenisa. A hkrati imam občutek, da imam še vedno nekaj v sebi, nikdar nisem začutil, da je to konec poti.

Ste se v tem obdobju znašli kdaj na tleh?

Zelo težavno obdobje je bilo med Rimom in Wimbledonom, ko sem opazil, da je nekaj narobe z mojim kolenom. Ni šlo, kot bi želel, nisem čutil napredka, nisem bil dobro pripravljen za Wimbledon. Ko sem se odločil, da končam sezono, je vse postalo veliko lažje. Odločil sem se, da bom užival. Užival sem v načrtovanju treninga, veliko stvari je bilo treba organizirati, kar je bilo zame novo, a sem se zelo dobro znašel.

Nekateri ocenjujejo, da bo sezona 2017 vaš labodji spev, da bo po njej konec vaše kariere.

Ta labodji spev bi lahko trajal več let, upam, da bo to prava vrnitev. Sicer si ne bi vzel tako dolgega premora, da bi se lahko turneji pridružil spet popolnoma pripravljen. Ko sem spoznal, da bom moral izpustiti OI in OP ZDA, sem se odločil za tako dolg premor, saj ta zelo godi mojemu telesu, tudi še za leta po koncu kariere. En tako dolg premor v 20 letih je okej.

Je negotovost velika po tako dolgem premoru? Vas je strah vrnitve?

O tem sem razmišljal zadnje tedne: kako bo, ko se vrnem na Hopmanovem pokalu ali pa kako bo potem na OP Avstralije. Bom občutil velik pritisk? Nazadoval bom še nekaj mest na svetovni lestvici in pot skozi žreb bi bila lahko zelo zanimiva. Strah? Če ga je kaj, je to strah pred novo poškodbo. Glede igre pa ne, če bom decembra treniral, kot se nadejam, bi moral hitro ujeti pravi ritem.

Kaj vas je bolj bolelo: odpoved OI ali OP ZDA?

Ko sem moral odpovedati OI, sem si rekel: ne, ne, ne, to ne more biti res. V Riu in na OI sem si res želel igrati. Že odpoved Roland Garrosa je bila velik udarec, kar nekaj dni pa je trajalo, da sem se sprijaznil s tem, da bom moral izpustiti OI. A zdravniki in moja ekipa mi niso želeli prižgati zelene luči, koleno je bilo v preveč slabem stanju.

Kako potekajo zdaj vaši treningi?

Dobro. Vedno bolje. Dali smo si dovolj časa, nismo želeli prehitevati dogodkov. Šli smo korak za korakom, nismo želeli ničesar tvegati, da si ne bi kasneje govorili: če bi si vzeli več časa … Vse skupaj poteka po načrtih, kondicijsko sem skorajda stoodstoten, zdaj povečujemo moč, kmalu pride na vrsto tudi več tenisa.

Kolikokrat ste po Wimbledonu igrali tenis?

Poredko, v zadnjih dveh mesecih morda deset-, dvanajstkrat, od tega morda trikrat več kot uro. Sicer po pol ure, saj nisem želel preveč obremenjevati kolena. Zanj sem imel posebne treninge moči, zato nisem želel igrati tenisa, da ne bi prišlo do neželenih reakcij. Vedel sem, da bo tenisa gotovo še dovolj.

Spremljate dogajanje v tenisu?

Vsak dan preverim rezultate, tudi tiste Marca Chiudinellija na challengerjih. Mislil sem, da se bom povsem »odklopil«, a me vse skupaj preveč zanima. Nisem pa ob vsakem izpuščenem turnirju pomislil, o, bog, OP ZDA, o, bog, Basel, o, bog, Šanghaj. Seveda bi bilo super, če bi lahko nastopil, a moral sem sprejeti nastali položaj.

Pomeni to, da bi tudi slovo lahko preboleli?

To pa bi bil povsem drug položaj, ker bi bilo dokončno slovo. Upam – in to želim vsem igralcem –, da bom to odločitev sprejel prostovoljno, in me ne bo k temu prisilila poškodba ali kakšna druga okoliščina.

Ste se med premorom začeli zavedati staranja?

Seveda so tu znamenja določenih let, koleno je gotovo eno od njih. A že pred osmimi leti sem imel težave z njim, zdravniki so mi rekli, da kaže slabo, čez teden dni pa so težave izginile in igral normalno sem še osem let. Dejstvo je, da sem odigral več kot tisoč dvobojev in to se mora nekje poznati, to je povsem normalno.

Vas staranje skrbi?

Ne, s tem se človek ne sme obremenjevati. Vedno poskušam najti ravnovesje med izkušnjam in odprtostjo za nove ideje.

Kako ste doživeli zmago Stana Wawrinke na OP ZDA?

To je bilo izjemno. Nisem si mislil, da bo dobil finale, pa ne zato, ker ne bi imel igre, ampak ker je bil njegov tekmec Đoković in potem je logično, da on zmaga. Spat sem šel pri 4:1 v prvem nizu, ko sem se naslednji dan zbudil in videl rezultat, sem pomislil: to je zares velikanska stvar. Če osvojiš OP ZDA v dvoboju z Đokovićem, potem je to največja lovorika, garanje je s tem poplačano.

Je Đoković ta čas v krizi?

Rekel bi, da v mini krizi. To me sicer preseneča, saj sem pričakoval, da bo po Roland Garrosu osvojil še kakšen velik turnir, ne le Toronto. A po zaokrožitvi kariernega slama se začenja nova era, po Roland Garrosu se je verjetno vprašal, zakaj sploh še igra. Razmišljaš, v kolikšni meri te igranje še veseli, kakšni so tvoji cilji. Včasih to traja teden, včasih mesec ali leto, lahko pa se pravi občutki tudi ne vrnejo nikdar več.