Tiskane izdaje
Melbourne – Še četrtič v tem desetletju bosta o naslovu na uvodnem teniškem turnirju za veliki slam, OP Avstralije, odločala Novak Đoković in Andy Murray. Vse tri dozdajšnje finalne obračune – lani, leta 2013 in 2011 – je dobil Srb, ne glede na to, da gre za 1. in 2. igralca sveta, bi bilo veliko presenečenje, če bi bilo jutri kaj drugače.
Potem ko se je Đoković sprehodil čez polfinale – ne glede na izgubljeni niz proti Rogerju Federerju –, je bil včeraj Murray pred veliko težavnejšo nalogo. Miloš Raonić je pač na tem turnirju pokazal velik napredek, v Melbourne je pripotoval z zmago v Brisbanu, kjer je v finalu ugnal Federerja, na OP Avstralije pa je tudi že »pospravil« enega Švicarja, namreč predlanskega zmagovalca Stana Wawrinko. Da bo za Škota pravi izziv, je pokazal s takojšnjim breakom (na koncu tudi svojim edinim), eden najboljših začetnih udarcev na turneji je deloval, forehand prav tako, kar je Murraya spravljalo v obup. Tako kot si je obljubil Kanadčan pred začetkom – v svojem drugem polfinalu za veliki slam bo veliko dražje prodal svojo kožo, kot jo je v prvem, ko v Wimbledonu 2014 niti približno ni bil kos Federerju.
Kar dvakrat je moral tako lanski finalist reševati niz zaostanka, pri čemer ni bilo daleč niti vodstvo z 2:0 za Raonića, a mu je v pomembnih trenutkih padla zbranost. Če mu ne bi, bi bil razplet lahko tudi drugačen, posebej ker je sredi tretjega niza, ki ga je sicer dobil v podaljšani igri, začel čutiti bolečino v nogi, ta se je stopnjevala, bila v četrtem že zelo očitna, ko je prišlo do petega, pa je bilo bolj ali manj jasno, da Kanadčan nima realnih možnosti. Slabši servis, slabše gibanje, to je Murray seveda znal izkoristiti in že takoj z vodstvom s 4:0 rešil dvome o drugem finalistu – 4:6, 7:5, 6:7 (4), 6:4, 6:2.
»Še nikdar mi ni bilo na igrišču tako hudo, a kar je, je,« je skrušeno priznal Raonić, ki je skušal svoji domovini priigrati prvi moški finale za veliki slam, na nek način pa bi lahko poskrbel tudi za »jugoslovanskega«, saj je bil rojen v Podgorici oziroma tedanjem Titogradu. A ob takšnem napredku mu tudi finale v prihodnje gotovo ne bo ušel, Murray pa se bo zdaj potrudil, da mu ne bo ušla še ena avstralska lovorika. Kar štirikrat je že izgubil odločilno partijo (še leta 2010 proti Federerju), leta 2013 in lani je bil Đokoviću precej enakovreden (obakrat 3:1). »Lanski dvoboj je bil dober, po mojem mnenju sta si bili ravni najine igre precej blizu. V treh nizih sva bila zelo izenačena in zame bo tokrat najpomembneje, da čim dlje držim visoko raven, ne zgolj en niz ali pa kakšno igro sem ter tja. To bo moj izziv in če bom igral svoj najboljši tenis, bom imel zelo lepe možnosti. Vem, da prav veliko ljudi ne pričakuje, da bom zmagal, a ni razloga, da sam ne bi verjel,« napoveduje Murray, ki je včeraj z bratom Jamiejem spisal novo poglavje v zgodovini turnirjev za veliki slam. Murrayeva, ki sta lani poskrbela za konec britanske suše v Davisovem pokalu, sta namreč prva brata v odprti eri, ki sta se na istem turnirju prebila v finale posameznikov in dvojic. V konkurenci slednjih Jamie Murray nastopa z Brunom Soaresom, danes ju po ženskem finalu čaka boj za naslov proti Danielu Nestorju in Radeku Štepaneku. »Niti enega njegovega dvoboja tu nisem gledal. Skušam se temu izogibati, ker je zame preveč stresno, zato tudi finala ne bom gledal, seveda pa je najin dosežek nekaj posebnega,« je priznal Andy, ki bo razplet finala dvojic preveril na internetu.
Včeraj je sicer padla tudi prva končna odločitev, in sicer med ženskimi dvojicami, med katerimi sta pričakovano slavili Sania Mirza in Martina Hingis. Za indijsko-švicarsko navezo je to že tretja zaporedna zmaga za veliki slam.
