Polona Hercog: Včasih v mislih tudi denar

London – Zaradi slabega vremena v Wimbledonu slovenskih nastopov včeraj ni bilo, tako ali tako pa je naša zasedba spet hitro ostala le še pri dvojicah. Polona Hercog je izgubila v 1. kolu, sezone, v kateri nekdaj 35. igralki sveta ne gre, se že predolgo vrstijo.

Polona, po več kot polovici te sezone se spet sprašujemo, kjer je tista igralka, ki je osvojila dva turnirja WTA, bila skorajda nosilka na velikih slamih. Se tudi vi?

Seveda, normalno, vseskozi iščem pravo igro, ki sem jo nekdaj že imela. Veliko težavo mi ta čas predstavlja forehand, udarec, ki mi je prirojen, zdaj pa se mučim z njim. Veliko več moram razmišljati o njem kot včasih, ko bi ga lahko sredi noči odigrala z zavezanimi očmi, kamorkoli bi želela. Zdaj nimam občutka, da lahko z njim storim vse, kar hočem. Najti moram spet zaupanje v udarec, če ga ni, je pač vse veliko težje. Resda se je backhand izboljšal, glavnega orožja pa zdaj nimam. A se trudim, treniram, moram biti potrpežljiva, kaj drugega mi ne ostane.

Kako se soočate s tem, da ste bili izjemno nadarjeni, a zapadli v povprečje?

Spet lahko rečem, da moram biti potrpežljiva. Seveda je stanje slabo, a negativnost ne bo pomagala. Mesta, na katerih sem, nikakor niso tisto, kar sem pričakovala od sebe. Moram pa vseeno pozitivno gledati naprej, verjeti vase, verjeti, da se to lahko spremeni. Če se bom le tolkla po glavi in obupovala, gotovo ne bom našla izhoda.

S čim pa se konkretno spodbujate, da bo šlo na bolje?

Tudi s tem, da sem bila, kjer sem bila, brez nekega pravega sistema, zgolj z nadarjenostjo. Mozaik udarcev se mi bo moral sestaviti.

Ste kdaj razmišljali, kje je vaša pot skrenila? Poleg težav s poškodbami.

Poškodbe so seveda velik del padcev, a sem tudi že po njih igrala dobro. Seveda sem razmišljala, kaj je bilo narobe, še precej bolj pa o tem, kaj narediti, da bo šlo spet v pravo smer.

Lanska sezona je bila slaba, predlanska tudi, letos še niste dosegli dveh zaporednih zmag v glavnih žrebih turnirjev WTA. Ste bili že kdaj blizu temu, da bi obupali?

Vsekakor je težko, posebej če si iz takšne države, da si za vse sam. Če si v ZDA ali pa VB 90. na svetu, se lahko 'zafrkavaš', ker imaš takšno podporo. Če pa prihajaš iz Slovenije, v kateri nimaš nikakršne podpore, potem seveda obupuješ, mučiš se z igranjem v ligah, da prideš do zaslužka in lahko normalno nadaljuješ sezono, si pokriješ stroške. Da, to so težki trenutki, nisem pa nikdar razmišljala o koncu. Še vedno čutim, da lahko nekaj dosežem.

Bi morali večkrat na nižjo raven turnirjev, po točke in samozavest?

Tudi mogoče, a dokler lahko igram na največjih turnirjih, se mi zdi smiselno, da poskusim nekaj doseči tu. Tako kot sem denimo lani v Torontu. A odigram en dober turnir, potem pa spet slabo … Lani na OP ZDA sem imela možnost premagati Eugenie Bouchard, a nisem izkoristila ponujenega, priložnosti, ki mi spolzijo iz rok, je res preveč. Tudi mentalna plat je kriva, ali ne verjamem, da zmorem, ali si mislim, da si ne zaslužim …

Zanimivo, ker se zdite sicer precej freh, kot bi rekli na Štajerskem?

Da, a občutim pritisk zaradi mest, na katerih sem že bila, pa so zdaj daleč, prav tako denarnega. Veliko stvari se nabere, težko je biti neobremenjen.

Razmišljate na igrišču o denarju, v smislu, da morate dobiti dvoboj, drugače se vam lahko podre finančna konstrukcija?

Da, pride do teh trenutkov, ko enostavno moraš razmišljati o tem. Ni prijetno.

V torek ste zaradi svojih tetovaž pristali tudi v Timesu. Kaj nastaja na vaši igralni roki, ki pogosto privlači fotografe, in koliko sploh imate tetovaž?

Nobene zgodbe ni za tem, so le motivi, ki so mi všeč, ideja za cel rokav pa je prišla sčasoma. Lobanja mi je res všeč, verjamem v posmrtne energije. Ne vem pa, koliko jih imam, ker so se začele povezovati, a nisem še končala …