Tiskane izdaje
Četudi je včerajšnji wimbledonski spored spet močno okrnil dež (končana je bila le peščica dvobojev), so gledalci dobili tisto, kar so najbolj čakali. Tribune na pokritem osrednjem igrišču so bile nabite do zadnjega kotička, tudi na novinarskih sedežih je bila »hiša polna«, kar se v tako zgodnji fazi turnirjev zgodi le poredko.
A Marcus Willis, čigar navijači z belim trakom v laseh, imenovani Berkshire Bulldogs, so ves dan navkljub dežju skrbeli za dobro razpoloženje okoli osrednjega igrišča, se je v zadnjih dneh čez noč prelevil v velezvezdnika. Njegova zgodba je pač tako simpatična, da so jo vsi prebirali z užitkom in ob tem spoznavali, da je res prav vse mogoče. Še celo Roger Federer je po ponedeljkovi zmagi ocenil, da prav takšne zgodbe tenis potrebuje in da je vesel, da bo tudi sam del nje.
Namreč, Willis se je tako rekoč čudežno prebil v glavni wimbledonski žreb, potem ko je moral najprej v predkvalifikacije, a še tu je dobil mesto le zavoljo ene odpovedi; Willis, ki je včeraj igral v Federerjevi majici z oznako RF, je namreč šele 23. Britanec na lestvici ATP …
Na zvezi so ga nenehno
Sodu je izbilo dno dogajanje na OP Avstralije 2008, ko je nastopal med mladinci, zamujal na treninge, nekoč pa se pojavil kar brez loparjev. Kazensko so ga poslali domov, mu odrekli podporo, niso ga pač mogli prepričati, kakšno priložnost zamuja s takšnim življenjskim slogom.
Ob koncu lanskega leta je že razmišljal, da ne bo več poskušal na turneji, da se bo preselil prek luže in v ZDA poučeval tenis, nato pa je po božiču srečal žensko svojega življenja, ki mu je načrte obrnila na glavo, ga prepričala, da ostane v Veliki Britaniji in še naprej vztraja v tenisu.
»Ubogam, kar mi rečejo,« je pojasnil, zakaj si je premislil, se zamislil nad sabo, nad preveč kilogrami, nad kakšnim vrčkom piva preveč v rokah, nad tem, kakšna zguba je. Letos pa odigral le en turnir, in sicer iz serije futures (nagradni sklad 10.000 $ …), potem pa je prišel Wimbledon, ki ga je izstrelil med zvezde. Za filmski scenarij, a podoben že obstaja, po njem je posnet film in njegov naslov je – Wimbledon.
Dvoboj proti Federerju je bil zanj uresničenje sanj, je pa bila to – v celoti – ena od najbolj spektakularnih predstav v zadnjem času. Bolj že ekshibicija, ljudje so se zares vživeli, vse skupaj je bila prava popestritev precejšnje monotonosti v zadnjem obodbju. Vsem je bilo jasno, da Willis nima prav nikakršnih možnosti, a šov je bil vseeno odličen.
»Marcus je poskrbel za neverjetno energijo, zares osvežujoče. Ta dvoboj je bil nekaj posebnega in nepozabnega,« je priznal tudi Federer, ki je na tem istem igrišču vendarle doživel že marsikaj … Tako majhne podpore pa vendarle še ne. »Menim, da je nazadnje tako malo ljudi zame navijalo leta 1999, ko sem dobil posebno povabilo, igral na igrišču št. 8 in izgubil v petih nizih. Mogoče je bilo tam sto ljudi, ni se veliko ploskalo. A Marcus si je vse popolnoma zaslužil,« je na izjemno zabavni novinarski konferenci dejal Federer, ki je Willisu tudi prepustil, da je prvi zakorakal na osrednje igrišče: »To je bil njegov trenutek. Želel sem, da uživa.«
Willis, čigar vzornik je – zanimivo – Goran Ivanišević, je užival, bil na koncu »presenetljivo razočaran«, zdaj bo telesno še vedno zelo slabo pripravljenemu igralcu bržčas sledila streznitev, še naprej pa bo poučeval tenis za 30 funtov na uro. »Rad imam različne stvari v življenju,« pravi.
