Wimbledon katarza za Roland Garros

London – Pet tednov po srce parajočem porazu v finalu Roland Garrosa, kjer se mu je iz rok znova izmuznil karierni veliki slam, je Novak Đoković katarzo doživel v Wimbledonu. V velikem finalu prvega in drugega igralca sveta je v štirih nizih – 7:6 (1), 6:7 (10), 6:4, 6:3 – ugnal Rogerja Federerja ter ubranil lovoriko, skupno pa najprestižnejši teniški turnir osvojil tretjič.

Kot se za dvoboj prvega igralca sveta in s 17 naslovi najuspešnejšega na turnirjih za veliki slam spodobi, se je včeraj v Wimbledonu trlo znanih obrazov iz sveta zabave in športa, velika večina pa je močno stiskala pesti za Federerja. Ta je skušal tako kot dan poprej Serena Williams pokazati, da lahko tudi pri 33 letih še osvoji turnir za veliki slam, in postati najstarejši moški wimbledonski zmagovalec v odprti eri. Po izjemni polfinalni predstavi, ko je z igro brez napake v treh nizih odpravil Andyja Murraya, se je zdelo to povsem realno, v anketi BBC mu je bilo tako denimo naklonjenih kar 72 odstotkov ljudi, zgolj 28 jih je dalo prednost Đokoviću.

A seveda je bil to račun brez Srba, četudi je bolje začel Federer, ki je v prvem nizu zapravil break prednosti, nato pa še dve žogici za vodstvo z 1:0 in ko je podaljšano igro dobil prvi nosilec, je bilo jasno, da bo Švicar težko dobil ta dvoboj. Đoković pač zelo redko izgublja partije, v katerih dobi uvodni niz in nič drugače ni bilo niti tokrat, čeprav je Federer, ki je lovil rekordni osmi wimbledonski naslov, navduševal občinstvo in znova kazal tenis na vrhunski ravni, mojstrske poteze so jemale dih. Vseeno pa to ni bila takšna predstava kot proti Murrayu, najmočnejšemu tekmecu na drugi strani primerno je le bilo več živčnosti, veliko več neizsiljenih napak kot na prejšnjih stopnjah turnirja. Ko je osvojil drugi niz, ki je v izjemno napeti podaljšani igri prinesel številne zasuke, Đoković pa ni izkoristil kar šestih žogic za bržčas že nedosegljivo prednost 2:0, se je zdelo, da je to žarek upanja, a je bilo vse prej kot to. Zapravljene priložnosti branilca naslova niso potolkle, ravno nasprotno, odtlej je bil veliko bolj dominanten na igrišču, natančen, z le malo nepotrebnimi napakami – skupno le 16 neizsiljenih ter kar 46 winnerjev –, bil je neprobojen zid, ustavila ga ni niti krajša prekinitev zaradi dežja na začetku tretjega niza.

Na koncu je bila Đokovićeva zmaga – 20. v 40. medsebojnem dvoboju – povsem zaslužena, Federer tako zadnja tri leta ostaja brez naslova za veliki slam, Srb je s skupno devetimi sam na 8. mestu večne lestvice, s tretjo wimbledonsko lovoriko pa se je izenačil s svojim trenerjem Borisom Beckerjem, ki je na sveti travi prvič slavil pred natanko 30 leti. »Ta pokal je toliko moj kot njegov. Nekaj časa sva sicer potrebovala, da sva se ujela, saj je navsezadnje on Nemec in jaz Srb, a zdaj je med nama prava kemija,« se je zahvalil Beckerju Đoković, razumljivo zelo zadovoljen z opravljenim delom. »Roger te vedno prisili, da igraš na meji svojih sposobnosti, garati moraš prav za vsako točko. Igrati z njim na osrednjem wimbledonskem igrišču je eden največjih izzivov, vedel sem, da bo najbolje odigral, ko bo najbolj potrebno, a za takšne dvoboje garaš vse življenje. Dokazal sem si, da se lahko po porazu poberem in to je največ vredno,« je ocenil Đoković, ki je po zmagi zdaj že tradicionalno pojedel malce wimbledonske trave (»Letos je bila odličnega okusa. Zagotovili so mi, da je brezglutenska, nepredelana, organska in povsem naravna …«).

Čeprav je pri 33 letih v življenjski formi, Federerjev zadnji veliki naslov torej ostaja Wimbledon 2012, a po takšnem turnirju se seveda ne bo vdal v boju za največje lovorike. »Še vedno sem lačen zmag in motiviran, takšni dvoboji pri tem zelo pomagajo. Nisem igral slabo, a Novak je bil boljši, predvsem najpomembnejše točke je odigral izvrstno. Vsekakor si je zaslužil naslov, saj ni igral odlično zgolj danes, ampak vse leto, lansko leto in še leto pred tem,« je po drugem zaporednem porazu v finalu – lani v petih nizih – priznal Federer, ki je delnega krivca iskal tudi v dežju, češ da je ta prišel v nepravem trenutku, a veliko večji vzrok je bil odlični tekmec na drugi strani.

Prvič po letu 2006 sta tako v obeh posamičnih konkurencah slavila prva igralca sveta, med zmagovalce pa se je vpisala še ena nekdanja št. 1. Namreč Martina Hingis, ki je zmagala tako med ženskimi dvojicami kot tudi mešanimi.