Tiskane izdaje
London – Leta 2003 je z Rogerjem Federerjem v Wimbledonu nastopila nova era, ki so jo v zadnjih sezonah nadaljevali še preostali člani velike četverice, zadnji zmagovalec, ki ne sodi v to elitno skupino, pa je Lleyton Hewitt. Avstralec je v ponedeljek še zadnjič stopil na sveto travo, od turnirja pa se je poslovil na edini način, ki ga pozna, z borbo do zadnje točke.
Po OP Avstralije 2016 bo Hewitt končal kariero, vprašanje je, koliko dvobojev bo do takrat še odigral, saj jih je letos le osem, pri tem pa dobil zgolj enega, tako da je zgolj 118. na svetu, a londonski prireditelji so tu pokazali svojo čustveno plat in mu kljub temu namenili posebno povabilo. Zadnji, 17. nastop na Wimbledonu je bil zanj vsekakor nekaj posebnega, tu je vendarle dosegel največji uspeh v karieri (leta 2001 je sicer osvojil tudi OP ZDA ter se v isti sezoni prebil na 1. mesto ATP, z 20 leti in osmimi meseci kot najmlajši), njegovo slovo pa je bilo še kako v njegovem slogu. Na igrišču je v dvoboju z Jarkkom Nieminenom pustil dušo, izgubil z 9:11 v odločilnem nizu, prav borbenost pa je prva asociacija nanj.
»Do Lleytona čutim veliko spoštovanje, saj gre za enega najbolj tekmovalnih teniških igralcev,« je denimo ocenil Đoković. Marija Šarapova je podobnega mnenja (»Ko pomisliš na igralce, ki se znajo zares boriti, je Lleyton verjetno na 1. mestu.«), prav tako njegov rojak Nick Kyrgios: »Njegov odnos do tenisa in tekmovalnosti sta brez primere. Mislim, da sta Lleyton in Rafa največja tekmovalca v zgodovini.« Tudi zavoljo odnosa, da ni vdaje do zadnje točke, do zadnjega udarca, je bil izjemno priljubljen med gledalci, pri čemer je potreboval kar nekaj časa, da je postal njihov ljubljenec. Sprva njegovo vedenje marsikomu ni bilo všeč, posebej so bilo moteči glasni vzkliki c'mon (tudi za tekmece), a sčasoma se je nekoliko umiril in vztrajno pridobival navijače, sploh pa zadnja leta, ko je imel številne težave s poškodbami, a je vztrajal in vztrajal.
Letos je vendarle spoznal, da je dovolj, slovo od Wimbledona pa je bilo čustveno, spravilo ga je na rob solza, četudi se na koncu le ni zjokal, saj to pač ni v njegovi navadi. »Dvoboj z Jarkkom odlično odraža mojo kariero. S tem odnosom brez vdaje sem živel 18, 19 let, saj imam res veliko motivacije, da vedno iz sebe iztisnem najboljše. Ponosen sem na to, da sem na igrišču pustil še zadnji atom moči. Seveda je takšen poraz veliko razočaranje, a več nisem mogel storiti,« je ocenil »Zarjavelček«, kot se ga je zadnja leta oprijel vzdevek, potem ko je odigral še 56. dvoboj v petih nizih na turnirjih za veliki slam. Enega tudi leta 2002 na Wimbledonu – proti Sjengu Schalknu v četrtfinalu, vse druge dvoboje je dobil brez izgubljenega niza –, ko je s finalno zmago nad Davidom Nalbandianom uresničil svoje največje sanje.
»Vse življenje garaš za to, da bi lahko igral tu v finalu, da bi imel možnost za osvojitev te lovorike. S to zmago se ne more primerjati nič v tenisu,« pravi 34-letni Avstralec, čigar obramba naslova se je naslednje leto končala neslavno, s porazom v 1. kolu (Ivo Karlović) … »Da, izgubil sem v 1. kolu, a za to mi res ni mar. Četudi bi vsako leto nato izgubil uvodni dvoboj, bi mi bilo vseeno, še vedno sem turnir osvojil in tega mi ne more nihče vzeti,« razmišlja Hewitt, eden mnogih, pri katerih Wimbledon daleč presega vse ostale turnirje. »Vedno mi je bila všeč tradicija in tega nisem nikdar skrival. Tu je teniški dom, takšnega občutka, kot ga imam, ko stopim na igrišču tu, nimam nikjer drugje,« še dodaja »Rusty«, ki najbolj obžaluje, da ni nikdar osvojil domačega turnirja za veliki slam, tudi njegov zadnji wimbledonski dvoboj pa je imel ob porazu še eno napako. Ni bil namreč na osrednjem igrišču, se je pa zato večer pred dvobojem z Nieminenom usedel na tribune in vsrkal energijo, ki jo oddaja, te edinstvene občutke, dobro zavedajoč se, da je tokrat na svojem najljubšem prizorišču zadnjič v vlogi aktivnega igralca. Veliko ljubše bi mu gotovo bilo, če bi lahko danes še zadnjič stopil nanj in svojo zadnjo partijo odigral z najboljšim igralcem sveta – Novakom Đokovićem.
