Koliko zdravega duha v zdravem telesu še premore vrhunski šport? Slovenska protidopinška komisija je od leta 1998 do 2008 med tekmovalci in tekmovalkami opravila 2542 kontrol in 28 jih je bilo pozitivnih; največ kolesarjev in atletov. Zadnji grešnik je menda Tadej Valjavec. »Na leto odkrijemo približno odstotek do dva pozitivnih. Tistih, ki posegajo po dopingu, je vsekakor več, a jih iz različnih razlogov ne moremo ujeti. Morda jih ne testiramo pravi čas, včasih pa tudi metodologija ni povsem ustrezna,« nas je med pogovorom o dopingu v športu podučil doktor farmacije Joško Osredkar, poznavalec tega področja, sicer eden od petnajstih strokovnjakov na seznamu svetovne protidopinške komisije (WADA).
Primere zlorab dopinga segajo v antiko. V srednjem veku so tekmovalci športnih iger pihali v nepristranskega sodnika, ki je preverjal, ali so zaužili alkohol, in kršitelje tudi izločil. Prvi seznam prepovedanih snovi v športu je bil objavljen pred več kot štirimi desetletji. Takrat je bilo na njem le šest snovi. Zdaj jih je več kot tisoč. »Ravnamo se po odprtem seznamu, kar pomeni, da prepovedujemo uživanje navedenih skupin snovi in njim podobnih po učinku in strukturi,« je pojasnil dr. Joško Osredkar, svetovalec na kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo v ljubljanskem kliničnem centru. »Snov obravnavamo na podlagi treh meril: je za zdravje škodljiva, športniku pomaga do vrhunskega dosežka, njena uporaba ni etična. Če zadosti dvema od treh, jo uvrstimo na seznam prepovedanih,« je dejal.
V preteklosti so grešnike v posameznih panogah kaznovali različno, s prepovedjo nastopanja od nekaj dni do štirih let. Zdaj velja dveletna kazen za vse športe. Mogoče so tudi okoliščine, ki lahko kazen omilijo ali pa jo zvišajo. »Če tekmovalec zboli ali je poškodovan, mu zdravnik lahko predpiše zdravila, ki so na seznamu prepovedanih, a mora za to dobiti dovoljenje. Športniki tega pogosto ne vedo, preprosto pozabijo ali pa ignorirajo in jemanja zdravil ne prijavijo. Izgovarjajo se na nevednost. V tem primeru lahko tisti, ki določa kazen, to omili. Pogosta težava so naravne snovi, pri katerih je pomembna pravilna deklaracija. Veliko pripravkov na trgu vsebuje snovi, ki niso deklarirane, kar lahko vodi do pozitivnega rezultata,« je Osredkar opozoril na doslednost glede zaužitih snovi.
Zvezdnike testirajo tudi po 20-krat na leto
Pogostost testiranj je odvisna od t. i. tveganosti športov. Najbolj tvegani so kolesarstvo, atletika in smučarski tek. To so vzdržljivostni športi, ki zahtevajo posebne priprave - drugačne metode treninga in disciplino, je poudaril sogovornik. Rezultati pa lahko tudi presenetijo. »Leta 1999 smo testirali dva tekmovalca v športnem jahanju. Oba sta bila pozitivna. Kar je bil zanimiv primer, saj v tej panogi pozitivni rezultati niso prav pogosto. Posegala sta po diuretikih, ki pomagajo pri izgubi teže. Jahalci so v tisti kategoriji, v kateri je zaželena manjša teža,« je opisal zanimiva primera.
Število dopinških kontrol se razlikuje tudi glede na pomen oziroma raven tekmovanja in uspešnosti športnika. Višja ko je raven tekmovanja, več je odvzemov. Testiranja so napovedana in nenapovedana. Nekateri športni zvezdniki jih opravijo tudi po 20 na leto. In koliko časa traja dopinški postopek; od odvzema vzorca do posredovanja rezultata športniku? »Protidopinška komisija Olimpijskega komiteja Slovenije, ki sodeluje z laboratorijem v Avstriji, prejme rezultat v desetih delovnih dneh, v nujnih primerih pa v štirih, a je cena višja.«
Redki obtoženci dokažejo nasprotno
Telovadec Aljaž Pegan, kolesar Gorazd Štangelj, atletinji Jolanda Čeplak in Helena Javornik, alpski smučar Primož Skerbinek in judoist Sašo Jereb so le nekateri športniki, ki so se znašli v dopinškem postopku. Nekateri so dokazali nedolžnost in oprali svoje ime. »Redkokdaj se zgodi, da športnikom, ki so padli na testu, uspe dokazati nasprotno. Uspelo je denimo kolesarju Tomažu Nosetu. V nacionalni komisiji smo mu izdali dovoljenje, mednarodna pa se s tem ni strinjala. Na razsodišču v Lozani smo potem le dokazali, da ni bilo zlorabe. Plavalec Igor Majcen je konec 90. let minulega stoletja dobil kazen štiriletne prepovedi nastopanja. Pritožil se je, a se zadeva ni razrešila njemu v prid. Mislim, da je bila ta kazen prestroga,« je opozoril.
Kako pa Osredkar vidi razplet v zadevi Valjavec - je nenormalne krvne vrednosti oziroma odstopanja od biološkega potnega lista mogoče pojasniti z boleznijo in jemanjem zdravil? »Tega ne morem komentirati. Smisel biološkega potnega lista je, da odkrijemo posledice jemanja določene prepovedane snovi, ne pa snov. Ko opazimo signale, ugotavljamo, ali gre za bolezen ali zlorabo. Tisti, ki so pri Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) spremljali njegov biološki potni list, so opazili spremembe, ki jih je treba razjasniti. Nadaljnji postopek je zdaj naloga komisije,« je končal pogovor.
Iz tiskane izdaje Nedela