Eksotinje, ki gredo po kolajno

Eksotov vseh vrst, narodnosti, barv kože, starosti na slehernih olimpijskih igrah kar mrgoli. Na zimskih izstopajo še toliko bolj, ker potrebuješ precej domišljije, da panogo na snegu ali ledu povežeš, denimo, s temnejšo poltjo. Pred natanko tremi desetletji je za svojevrsten spektakel z nastopom, ki je svet v hipu dvignil na noge, poskrbela jamajška moška ekipa v bobu. Prihodnje leto bo v Pjongčangu zgodovino pisala nigerijska ženska zasedba – ravno tako v bobu.

Voznica Seun Adigun, ki bo takoj po prelomu leta dopolnila 31 pomladi, športna javnost pa jo morda bolj pozna kot razmeroma uspešno atletinjo v teku na sto metrov z ovirami, tudi udeleženko več svetovnih prvenstev in olimpijskih iger leta 2012 v Londonu, je pojasnila: »Predstavljamo celino, na kateri si le stežka predstavljate drsenje po ledu navzdol s hitrostjo 140 kilometrov na uro. Idejo smo sprejeli, ker želimo s svojo drugačnostjo in drznostjo navdihovati ljudi.« Zaviralka Ngozi Onwumere in rezerva Akuoma Omeoga sta v mednarodnih krogih razmeroma neznana obraza, ki se prav tako ukvarjata z atletiko.

Dovolj športnih izkušenj imajo, da se v Južno Korejo ne bodo šle smešit. »Imamo cilje. Zame kot voznico je osnovni cilj pripeljati nas na stopničke, to preprosto zahteva tekmovalka in borka v meni. Želimo biti konkurenčne, kolikor se bo pač dalo, videli pa bomo, ali bo zadostovalo za zmagovalni oder,« visoko meri Adigunova, ki bo s tovarišicama sploh prva predstavnica svoje države na zimskih OI in prva afriška udeleženka olimpijskega tekmovanja v bobu. V projekt bodo morale vložiti 150.000 dolarjev, a nad finančnim zalogajem ne tarnajo: »To je nekaj, kar želimo storiti za državo in celino. V domovino smo se vrnile aprila in se predstavile rojakom, ki zdaj vedo, da mislimo povsem resno.«

Začelo se je v garaži. Toda ne v Nigeriji, temveč v Teksasu, kjer je Adigun, rojena v ZDA nigerijskima priseljencema, začela tlakovati pot v Pjongčang, za drzen projekt pa navdušila še dve atletski kolegici. Dekleta so zelo ambiciozna in telesno odlično izbrušena, popraviti je bilo treba predvsem tehnično podkovanost. Za kolajne se bo težko izšlo, povsem pri repu uvrščenih pa verjetno vendarle ne bodo, saj so si olimpijske vozovnice zagotovile skozi niz petih kvalifikacijskih tekem v Utahu, Whistlerju in Calgaryju. Finančno projekta niso mogle pokriti same, zato so se odločile za spletne donacije in zbrale potrebnih 75.000 »zelencev« v zgolj enajstih mesecih.

»Kadar si na nekem področju pionir, ne moreš delati načrtov. Le zaupaš lahko Bogu in greš skozi proces postopoma, korak za korakom. Strah pred neznanim je zakoreninjen globoko v nas, a nič ni nemogočega. Marsikaj se zdi nedosegljivo, dokler tega sam ne dosežeš. Le priložnostim moraš odpreti vrata v svoje življenje. Samozavest gradimo na medsebojnih odnosih, druga drugi zaupamo,« pojasnjuje Seun, sicer študentka kiropraktike. Kakšne imajo pravzaprav načrte za prihodnost? »Nimam jih. Še pred letom dni se mi niti sanjalo ni, da bom pristala v bobu. Zato težko napovem, kaj bom počela čez leto dni,« doda Ngozi.

»Njihovo trdo delo navdušuje. Vse tri so uspešne v športu in zunaj njega, izjemno motivirane in željne doseči še več. Videl sem jih, kako vadijo in se trudijo, da bodo dostojno zastopale Nigerijo v tem zelo tehničnem in zelo tveganem športu,« jim je polaskal tudi Solomon Ogba, predsednik nacionalne zveze za bob in skeleton. Da, tudi ta obstaja v Nigeriji! Se pa najdejo skeptiki in celo glasni kritiki projekta, med njimi trener britanske reprezentance Lee Johnston, ki se je moral v preteklosti že zagovarjati zaradi rasističnih opazk, pred meseci pa je prostodušno zinil: »Temnopolta dekleta ne bodo nikdar vrhunske voznice boba.« In si seveda nakopal oblak zgražanja.