Indijsko srce pod nizozemsko zastavo

Na nizozemskih kvalifikacijah za nastop na februarskih olimpijskih igrah v Pjongčangu si je konkurenco na 500-metrski razdalji pokorila Anice Das. Rezultat, ki ne bi požel tolikšne mednarodne pozornosti, če ne bi bila to prva Indijka v zgodovini, ki bo nastopila na olimpijskem tekmovanju v hitrostnem drsanju. Pa čeprav pod nizozemsko zastavo ...

Indija v večini športnih panog ne spada ravno med svetovne velesile, kljub temu pa se je z olimpijskih iger doslej vrnila že z 28 kolajnami – devetimi zlatimi, sedmimi srebrnimi in dvanajstimi bronastimi. Še na nobenih igrah se niso njeni predstavniki okitili z več kot enim odličjem najžlahtnejšega leska, daleč najuspešnejše zanje pa so bile poletne leta 2012 v Londonu s šestimi uvrstitvami na zmagovalni oder – dvema drugima in štirimi tretjimi mesti. Večino naslovov olimpijskih zmagovalcev, kar osem, so zbrali tamkajšnji igralci v hokeju na travi, enkrat pa si je konkurenco leta 2008 v Pekingu pokoril strelec Abhinav Bindra. Indijke so doslej osvojile pet odličij v štirih disciplinah, nobenega pred Sydneyjem ob prelomu tisočletja.

Toda če je Indija še razmeroma konkurenčna na poletnih OI, pa na zimskih ni. V vsej zgodovini je zbrala zgolj 24 nastopov svojih športnikov v le treh panogah: alpskem smučanju (16), sankanju (pet) in smučarskem teku (tri). Prvi med njimi, danes že pokojni smučar Jeremy Bujakowski, ki se je udeležil OI v letih 1964 in 1968, sicer ni bil rojeni Indijec, temveč se je tja preselil pri sedmih letih s staršema Poljakoma. Še prav posebno redke so olimpijske predstave Indijk v zimskih športih. Doslej sta pod olimpijskimi krogi tekmovali le dve, obe alpski smučarki: leta 1988 v Calgaryju Šajlaja Kumar v slalomu, leta 2006 v Torinu pa Neha Ahuja v obeh tehničnih disciplinah. Nobena od njiju se ni zmagovalki približala na manj kot 27 sekund ...

Tretja Indijka na zimskih OI bo torej Anice Das, le da s to razliko, da ne bo tekmovala pod zastavo domovine, temveč pod nizozemsko, kamor se je s sestro dvojčico Savido preselila rosno mlada, saj ju je posvojil tamkajšnji par. Hitrostnega drsanja v Indiji ne poznajo, na Nizozemskem pa je eden najbolj trofejnih športov, kar petino vseh olimpijskih kolajn v zgodovini te panoge so namreč pobrali Nizozemke in Nizozemci – kar 105, od tega 35 zlatih. Nič čudnega torej, da ga je Dasova pobližje spoznala že v osnovni šoli, prikupil se ji je, minilo je nekaj let in postala je reprezentantka. Danes je zvezdnica, ki jo imajo vsi radi. »Stojim pred kamerami, v soju žarometov. To ni ravno običajno, normalno življenje,« priznava v Mumbaju rojena drsalka, ki jo je šport naučil discipline in prisilil, da se je navadila zdravega prehranjevanja in zgodnjega odhoda v posteljo.

Vedela je, da se ji nova priložnost ne bo več ponudila. »Tokratna kvalifikacijska preizkušnja je potekala na isti dan koledarskega leta kot v prejšnjem ciklusu, leta 2013. Takrat se mi ni posrečilo, rekla sem si, da zdaj lovim zadnji vlak. Čez štiri leta zelo verjetno ne bom več tekmovala,« se nasmehne Anice, ki je le tri dni po zgodovinskih kvalifikacijah, na silvestrovo, dopolnila že 32 let. Prva ji je ob preboju na OI čestitala sestra dvojčica: »Najprej sva samo kričali od navdušenja, nato jokali od sreče. Bila je zelo vesela zame, nanjo sem še posebno navezana, je moja najbolj vneta navijačica.« Tolikšne pozornosti medijev, kot jo je požela ob prelomu leta, prej ni bila vajena: »Sprva sem bila povsem zmedena in brez besed. Tega nisem doživela nikdar prej, bila sem obkrožena z vseh strani, vsi so mi želeli čestitati.«

Ostaja realna z nogami na trdnih tleh. »Ničesar nočem prehitevati. Najprej moram dobiti stoodstotno zagotovilo, da bom res med potniki za Pjongčang, šele nato bom začela sestavljati načrte. Roko na srce pa Nizozemke v šprintu nismo tako suverene, zato bi rada najprej popravila osebni rekord. Če se mi bo to posrečilo, bom zadovoljna. Če se mi ne, ne bo nič tragičnega, toda rekordna znamka bi bila krona mojega trdega dela, truda in vlaganja v ta projekt,« je poudarila Anice. Njen kvalifikacijski čas (38,42) je sekundo slabši, kot ga je v Sočiju vpisala zlata Korejka Sanghva Li. Pa še eno željo, toda ne olimpijsko, ima neuresničeno: »Rada bi se enkrat vrnila domov. V Mumbaj. Tam nisem bila še nikdar. Tja si želim potovati s sestro in najti dom, v katerem sem odraščala pred posvojitvijo. To bi bilo zelo zanimivo.«