Tiskane izdaje
Po drugi svetovni vojni so se zavezniki strinjali, da Japonski odvzamejo Korejski polotok in za do pet let prevzamejo nadzor, ki naj bi vodil v neodvisno Korejo. Medtem ko so postajali odnosi med ZDA in Sovjetsko zvezo čedalje bolj hladni, se je oddaljevala tudi možnost oblikovanja enotne neodvisne Koreje, ki je ostala razdeljena na dva dela.
Več kot polovica Južnih Korejcev za enotno Korejo
Že od maja 1946 je bilo nezakonito prestopiti 38. vzporednik, ki je ločil Sever pod nadzorom Sovjetske zveze in Jug pod nadzorom ZDA. V letu 1948 pa sta državi tudi uradno vzpostavili svoja politična sistema. Leta 1950 je sledila še krvava triletna vojna. Državi sta se začeli ideološko vedno bolj oddaljevati in vprašanje enotne Koreje še danes ni rešeno.
Več kot polovica Južnih Korejcev si sicer želi enotne Koreje, je razvidno iz lanskoletne raziskave korejskega inštituta za združitev. Tudi novi južnokorejski predsednik Mun Dže In je pripravljen sodelovati s Severom. Po mnenju nekaterih političnih analitikov njegova severnokorejska politika sledi osnovam tako imenovane sončne politike. To je oblikoval nekdanji predsednik Kim Dže Jung leta 1998 in zanjo kljub številnim kritikam prejel Nobelovo nagrado za mir.
ZOI kot priložnost za prikaz enotnosti naroda
Na Munovo pobudo pa se je letos pozitivno odzval tudi severnokorejski voditelj Kim Džong Un. Pomembno vlogo pri obnovitvi odnosov bodo tokrat igrale zimske olimpijske igre, saj bi se jih Pjongjang rad udeležil. »Udeležba Severne Koreje na zimskih olimpijskih igrah bo dobra priložnost za prikaz enotnosti naroda in upamo, da bodo igre uspešne,« je dejal Kim.
Udeležba severnokorejske delegacije bi lahko pomenila mirne olimpijske igre. Pjongčang je namreč od Severne Koreje oddaljen le 80 kilometrov. Od zaostrovanja napetosti zaradi severnokorejskega jedrskega in raketnega programa pa so se začele pojavljati tudi bojazni pred kakšnim severnokorejskim posredovanjem med igrami.
Južna Koreja bo olimpijske igre letos gostila drugič, v letu 1988 je že gostila poletne olimpijske igre. Pjongjang se je takrat zavzel, da bi Koreji skupaj gostili igre, ko jim to ni uspelo doseči, pa so jih bojkotiral. Dodatno so se razmere zaostrile, ko je Kim Džong Il v obdobju diktature njegovega očeta Kim Il Sunga leta 1987 ukazal razstrelitev južnokorejskega letala.
Dva severnokorejska agenta sta na letalo, ki je letelo iz iraškega Bagdada v južnokorejski Seul, nastavila bombo. Eksplozija je odjeknila sredi leta, v napadu pa je umrlo vseh 115 ljudi na krovu, med njimi večinoma Južni Korejci. Tajna agenta sta se poskušala ubiti, a je to uspelo le moškemu.
Kim Kjong Hui je preživela in kasneje priznala odgovornost ter pojasnila, da so hoteli z napadom med drugim zastrašiti mednarodne ekipe športnikov pred olimpijskimi igrami. Kimovo so obsodili na smrt, a jo je takratni predsednik Roh Tae Wu pomilostil, češ da so ji v Severni Koreji oprali možgane.
Severna politika
Roh je v svojem petletnem mandatu uvedel tudi tako imenovano severno politiko, ki je vodila k normalizaciji odnosov med Seulom in Pjongjangom. Leta 1991 je združena korejska ekipa na svetovnem tekmovanju v namiznem tenisu na Japonskem prvič nastopila pod enotno korejsko zastavo. Odmevnejši skupni nastop korejskih športnikov pa je bil tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000.
Kljub številnim naporom k združitvi države in manjšim uspehom je Severna Koreja leta 2006 znova obudila svoj raketni in jedrski program, kar je razmere zaostrilo. Jug je sicer v stalni pripravljenosti pred morebitnim napadom s Severa in redno organizirajo vaje iz civilne zaščite; ko v mestih začnejo odmevati sirene, se promet ustavi, ljudje pa se morajo skriti na postaje podzemne železnice ali v kleti.
Za domačine so vaje del vsakdana, kot tudi grožnje s Severa. Kot je pojasnila korejska novinarka Haerjun Kang za britanski The Guardian, so prebivalci Južne Koreje kljub številnim grožnjam umirjeni in jim je morda celo vseeno zanje. Ta brezbrižnost pa je v resnici precej kompleksna, saj se Južni Korejci še vedno čutijo povezane s Severno Korejo.
Južna Koreja ima sicer oblikovane tudi posebne programe za severnokorejske pribežnike. Področje ureja južnokorejsko ministrstvo za združitev, ki je imelo lani v evidenci registriranih več kot 30.000 Severnih Korejcev, od tega kar 71 odstotkov žensk. Južnokorejska vlada vsakemu severnokorejskemu beguncu podeli finančna sredstva, ki so jih sicer leta 2004 zmanjšali za polovico, organizirane pa imajo tudi posebne centre za prevzgojo, znane kot hanawon.
V teh centrih pomagajo Severnim Korejcem pri integraciji v južnokorejsko družbo, med drugim se učijo južnokorejskega narečja, latinice, uporabe bankomatov in drugih veščin. Omogočijo jim celo študij po želji.
Kljub številnim programom integracije ostajajo severnokorejski pribežniki stigmatizirani, nekaj jih celo zbeži nazaj na Sever. Južni Korejci niso čisto prepričani o njihovih namerah. V zadnjih letih pa se je razvil celo podžanr resničnostnih oddaj, v katerih Severni Korejci govorijo o svojem življenju onkraj meje, tekmujejo med seboj ali pa jih v ljubezenskih oddajah poskušajo spoznati z bodočimi partnerji iz Južne Koreje.
