Kup ugank na snegu in ledu v Koreji

Pjongčang 2018: Proračun olimpijskih iger bo štirikrat manjši kot nazadnje v Sočiju.
Objavljeno
02. januar 2018 21.28
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
V drugem mesecu novega koledarskega leta bo četrta obletnica zimskih olimpijskih iger v Sočiju. Slovenski navijači se jih spominjajo predvsem po imenitni beri naših športnikov, po svetu pa tudi danes razpredajo o dopinških škandalih ruske reprezentance. A zdaj je že napočil čas za nove igre. Slovesno jih bodo začeli v petek, 9. februarja, v južnokorejskem zimskem središču Pjongčang.

Ko se pisano kolo slovenskih športnih podvigov zasuče v preteklost, se ustavi pri zelo pomembni etapi dveh tednov nenavadnih iger med Kavkazom in Črnim morjem. V Sočiju ter na prizoriščih nad tem prestižnim ruskim letoviščem so naši olimpijci blesteli bolj kot kdajkoli, se vrnili domov s kar 8 kolajnami in povrhu sanjskimi predstavami na ledu s prvim zvezdnikom hokejske reprezentance Anžetom Kopitarjem. Slednjega tokrat v Pjongčangu ne bo, tako kot ne tudi drugih asov iz NHL, saj najmočnejšega klubskega hokejskega tekmovanja na svetu letos ne bodo prekinili med olimpijskim turnirjem. Nazadnje so brez zvezdnikov iz severnoameriških moštev igrali februarja 1994 v Lillehammerju, odtlej, torej od Nagana '98, je bilo dogajanje na ledu pravi festival hokejske igre na najvišji možni ravni, zlasti veliko zanimanja je – razumljivo – pritegnilo, v Vancouvru 2010 in štiri leta pozneje v Sočiju, saj v Kanadi in Rusiji tej igri pripada izjemno zanimanje.

Kako bo v Koreji? To je eno ključnih vprašanj tako za prireditelje kot tudi za ves zimski športni svet. V tej azijski deželi, resda gospodarsko mirni, stabilni in urejeni, pač nimajo zvezdnikov z ledenih ploskev, iz smučarskih aren, s skakalnic. »Vem, med našimi poglavitnimi izzivi bo izobraževati ljudstvo in mu približati zimske športne panoge. Za veliko večino državljanov Koreje dogodki na ledu in snegu predstavljajo neznanko, tukaj pač raje spremljajo nogomet, bejzbol in golf,« je poudaril Li Hi-Beom, predsednik organizacijskega komiteja ZOI 2018. Seveda mu ni vseeno, ko mora poslušati opazke o slabi prodaji vstopnic in strahu pred praznimi tribunami. Pred štirimi leti v Rusiji je občinstvo polnilo arene za hokej, umetnostno drsanje in biatlon, res pa so si le redki, z izjemo obiskovalcev iz tujine, v živo pogledali smuk, veleslalom, skoke itn.

Toda za bogate in vznesene prireditelje ob vedno znova prižgani zeleni luči vplivnega prvega moža države Vladimirja Putina takrat ni bilo ovir, proračun je bojda presegel 50 milijard ameriških dolarjev in je bil tako na enih igrah najvišji v olimpijski zgodovini. »Mi smo precej bolj racionalni,« je dejal omenjeni predsednik OK v PJongčangu in potrdil, da se bo znesek denarja za letošnje igre ustavil pri 12,6 milijarde dolarjev.

Objekte je precej športnikov že spoznalo, prvi pred devetimi leti biatlonci, ko so imeli tu svetovno prvenstvo, logistično obljubljajo prireditelji enostavnost in kratke razdalje med prizorišči, med Seulom, južnokorejsko metropolo desetih milijonov prebivalcev, in prizoriščem OI sta dve uri vožnje s hitrim vlakom. O izjemni stopnji varnostnih ukrepov zaradi bližine vedno znova nemirne meje s Severno Korejo ne gre dvomiti, sicer pa je okrog iger 2018 precej ugank po športni plati. Kakšen bo hokejski turnir brez asov iz NHL, bo Marcel Hirscher na smučišču nadaljeval svojo imenitno zgodbo zadnjih let, a jo zdaj kronal tudi z manjkajočo olimpijsko zlato kolajno, kdo bo na skakalnici na najvišji ravni, kaj se bo dogajalo med tekači in biatlonci?

Iz slovenskega zornega kota gre seveda za podobna vprašanja. O risih pod vodstvom Karija Savolainena, velikemu povratniku Jakovu Faku, Ani Drev, ki je zdaj že zelo blizu veleslalomskega vrha, naših skakalcih, deskarjih, Filipu Flisarju, Anamariji Lampič, Boštjanu Klinetu …