Vrnitev hladne vojne

Športna javnost se že dolgo veseli prihajajočega leta 2018. Ljubitelji mojstrovin na snegu in ledu odštevajo dneve do 23. zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji, poletje nato prinaša spektakularno svetovno nogometno prvenstvo. Več kot en mesec se bodo reprezentance, med njimi žal ne bo slovenske, borile za novo prestižno lovoriko. Prav z mundialom se bo sklenil krog velikih športnih spektaklov zadnje petletke v ruskem prostoru, kjer pa v teh dneh – vre. Pa tokrat ni niti gneče ob vojaški paradi na Rdečem trgu niti demonstracij nasprotnikov režima. Ne, Rusija je prejela hudo zaušnico iz vrha Mednarodnega olimpijskega komiteja in zaradi številnih dopinških grehov ne sme uradno nastopiti na zimskih igrah v Koreji. Resda hokejskemu asu Ilji Kovaljčuku, enemu vodilnih biatloncev na svetu Antonu Šipulinu ali zvezdnici umetnostnega drsanja Jevgeniji Medvedjevi nihče ni prepovedal prihoda v Pjongčang, vendar vsi omenjeni ne bodo smeli nastopati v barvah svoje domovine, v primeru zmag ne bodo poslušali nacionalne himne, sploh pa jim ne bodo s častnih sedežev na tribunah ploskali rojaki, saj funkcionarjem zaradi številnih grehov okrog dopinške zlorabe za prejšnje igre v Sočiju ne bodo podelili akreditacij.

Rusija je zdaj razdeljena – se upreti odločitvi MOK z bojkotom ali pa odpotovati na prizorišče, se sprijazniti z nevtralnimi dresi, boriti za zmage in vedno znova v pogovorih poudarjati pripadnost domovini? Če ne bi šlo za največjo državo na svetu z izjemno vplivnim in prepoznavnim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je včeraj na srečanju z novinarji v Moskvi vendarle spregovoril o tej temi, zgodba globalno niti približno ne bi tako odmevala, kot je v tem primeru nedvoumnega sporočila iz Lozane. Vrh države ne bo preprečil odhoda Rusom v Pjongčang. Resda so v deželi Thomasa Bacha, predsednika MOK, v enem vodilnih časnikov Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisali, da je tudi takšna kazen premila, a vedno znova se obenem postavlja vprašanje, ali so grešniki resnično doma samo med St. Peterburgom in Vladivostokom. Najbrž drugod, denimo v najbolj razvitih športnih deželah tradicionalno kapitalističnega dela sveta, ni tako naivne prepletenosti države z dopingom, kot je bila v primeru Soči 2014, ko je bilo treba dobesedno za vsako ceno doma zmagovati, a o tem, da niti MOK in Svetovna protidopinška agencija (WADA) ne delujeta vedno tako jasno in učinkovito, prav tako ni treba dvomiti. Primeri zadnjih let z atletskih stadionov in s kolesarskih stez to dobro potrjujejo.

Tako pa gre pravzaprav za boj kapitala in le še eno poglavje obujanja ameriško-ruske hladne vojne. Vsaka stran ima tradicionalne zaveznike. Le da tokrat vsi skupaj ne preštevajo, kdo je zbral več poletov v vesolje, temveč so si za rdečo nit izbrali temo doping v športu. Upali smo, da so časi bojkotov, kot v primeru Moskve 1980 in Los Angelesa 1984, že na listih zgodovine, toda duh zdaj spet uhaja iz steklenice. In povrhu ne naključno, da v pričakovanju leta, ko bo prav Rusija gostila nogometni velespektakel. Če temu poglavju ne bo sledilo še eno z naslovom v obliki vprašanja – bo še enkrat, torej tudi v primeru mundiala, ruski imperij moral na zagovor?

Rusija plačuje davek zaradi odločenosti zmagovati za vsako ceno v Sočiju. Foto: AP