Zmagaj ali umri

Nemška hitrostna drsalka Claudia Pechstein ima v žepu normo za OI v Pjongčangu, zanjo že sedme v karieri.

Objavljeno
12. december 2017 06.00
Posodobljeno
12. december 2017 18.00

Osebna izkaznica

Claudia Pechstein se je rodila 22. februarja 1972 v tedanjem vzhodnem Berlinu. Na tekmah najvišjega ranga nastopa že od 16. leta starosti, v trofejni karieri pa je osvojila domala vse, kar je bilo na razpolago, in postala prva športnica v zgodovini zimskih olimpijskih iger s kolajnami na petih zaporednih tekmovanjih (med Albertvillom 1992 in Torinom 2006). Je najuspešnejša nemška olimpijka in najboljša svetovna hitrostna drsalka vseh časov. Kolajn s svetovnih prvenstev niti ne šteje več, v njeni vitrini se jih bohoti kar 41, od tega šest zlatih. Nazadnje je na velikih tekmovanjih stala na stopničkah februarja letos, ko je bila na SP v olimpijskem Gangneungu srebrna na 5000 metrov, sekundo in pol za češko zmagovalko Martino Sablikovo. Postavila je šest svetovnih in dva (oba v Salt Lake Cityju leta 2002) olimpijska rekorda.

Nemška hitrostna drsalka Claudia Pechstein ima – po zmagi na tekmi svetovnega pokala v Stavangerju – v žepu normo za zimske olimpijske igre februarja prihodnje leto v Pjongčangu. Nič posebnega, boste rekli. Verjetno res ne bi bilo, če ne bi imela »supermama« na grbi že 45 pomladi, korejske igre pa bodo zanjo že sedme v karieri. Prvih se je udeležila leta 1992 v Albertvillu in bila bronasta že tedaj!

»Vesela sem in ponosna, da sem kljub 45 letom še vedno sposobna zmagati v svetovnem pokalu. To je nekaj posebnega, ne verjamem, da se bo kdaj kaki športnici posrečilo to ponoviti. Olimpijske igre bodo februarja, torej v mesecu mojega rojstva, kar tudi nekaj šteje,« je malo vraževerno poudarila Pechsteinova, ki poklicno nosi policijsko uniformo, in provokativno odgovorila tudi na naslednje vprašanje: »Peking 2022? Ja, lahko si ga predstavljam.« A še prej ima v žepu vozovnico za Pjongčang, pred katerim rezultatskih ciljev ne bo obešala na veliki zvon, ima pa eno velikansko željo: »Biti nosilka nemške zastave na olimpijskih igrah. O tem zares sanjam, kot verjetno sleherni športnik.«

Od zlata do krvi

Nič nenavadnega ni, da je – preden jo je zaneslo v hitrostno – trenirala tudi umetnostno drsanje: »In to od tretjega leta in pol, nato sem obiskovala športni razred in bila na to res ponosna. Vsak dan sem šla po šoli na trening, oboževala sem skoke, le umetniški del programa mi ni bil pisan na kožo. K sreči so me trenerji še zadosti zgodaj pregovorili, da sem se preizkusila tudi v hitrostnem drsanju.« Zdaj, čeravno ji emšo resnično ne prizanaša, drsa celo hitreje kot pred dvema desetletjema. Udarci, ki jih je prejemala med kariero, so jo le še podžigali, danes je samozavestna in motivirana kot nikdar prej: »Vozovnica za že sedme olimpijske igre je le prvi korak. Toda če sem zmagala svetovni pokal, še ne pomeni, da bom enako uspešna v Južni Koreji. Sanjam o kolajni, katerega koli leska že!«

Odličja je osvajala kot po tekočem traku. Lahko bi jih dnevno, pa sedma sila o njih ne bi nikdar pisala toliko kot o črnem madežu, ki je padel na njeno plodno in trofejno kariero. Očitali so ji zlorabo dopinga – vrednost rdečih krvnih telesc pri njej je bila nenormalno visoka – in jo kaznovali s suspenzom, ona pa se je z vsemi štirimi trudila ohraniti neokrnjen ugled in je kategorično zanikala vpletenost v nečedne posle. Zaklinjala se je, da je obdolžena po krivem, (neuspešno) poskušala tudi na Mednarodnem arbitražnem športnem razsodišču (CAS) v Lozani, svoj neizprosni boj za pravico pa popisala v avtobiografiji Od zlata do krvi, ki ji ni bilo težko postati knjižna uspešnica, saj je v njej do zadnje potankosti razkri(va)la kalvarijo z dopingom zaznamovanega in zapečatenega športnika, v katerega vsi uperjajo prst, nihče pa se ne postavi zanj. Da so ji začeli obračati hrbet pokrovitelji, je bilo še najmanj. Da je izgubila verodostojnost, je bolj bolelo.

Butasta bi bila, če bi izpregla

Dopinški madež je poskušala sprati tudi z dokazano po očetu podedovano boleznijo sferocitozo. Gre za dedno hemolitično anemijo, ki se kaže tudi v odstopajoči krvni sliki. Da ne gre za lažni alibi, je potrdil predstojnik nemškega združenja za onkologijo in hematologijo, dr. Gerhard Ehninger, ki je njen primer vzel pod drobnogled. Po dolgoletnem pravdanju je bila predlani uspešna na deželnem sodišču v Münchnu, so ji pa pokazali fige v njeni zahtevi po petmilijonski denarni kompenzaciji zaradi dveletnega suspenza. »Ena napaka, toda ne moja, mi je uničila življenje,« je poudarila legendarna Nemka, ob drugi priložnosti pa primaknila: »Očitno smo športniki drugorazredni ljudje.« Tako zelo je bila prepričana o svojem prav, da se je vse bolj nagibala celo k samomoru, kar je brez zadržkov opisala v avtobiografiji. Svojo namero je zaupala menedžerju, ki pa jo je v iskrenem in zaupnem pogovoru vendarle prepričal, da si je premislila.

Kajti, kot zdaj pravi sama, »vdaja zame ne obstaja. Jokala sem, se jezila, navsezadnje sem le človek iz mesa in krvi. Obstajajo pa motivacijske besede, ki se mi sučejo po glavi, denimo 'zmaga ali smrt'. V svojem življenju sem doživela že vse, bila sem trdno na vrhu, v naslednjem trenutku povsem na tleh. V tem procesu sem izgubila vse, sveta nisem več videla v barvah, temveč le še črno in belo. Srečo sem imela, da mi je ob strani stal Matthias, ki je bil tedaj moj trener, psiholog, življenjski sopotnik, vse v enem.« Če ji danes rečete drsalna mama, ne bo užaljena, ravno nasprotno: »Zelo ponosna bom. Vse te vzdevke, ki se lepijo name, jemljem kot komplimente. Mnogi niso nikdar deležni česa takega.« In kako dolgo se bo športa še lotevala zares? »Vselej sem govorila, da bom potegnila še za eno leto, zdaj se jih je nabralo že precej. Večina prej obupa. Stara sem 45 let in še ne razmišljam o pokoju. Šport je moje življenje, v hitrostnem drsanju se zabavam in tik pred olimpijskimi igrami bi morala biti pošteno butasta, če bi izpregla.«