Adijo, stara smukaška garda!

Teden dni je naokrog, odkar je smukač Rok Perko razkril, da odhaja v športni pokoj. S Tržičanom smo se sprehodili skozi njegovo kariero in pokukali v prihodnost.
Fotografija: Rok Perko se je poslovil od tekmovalnega smučanja. V novem poglavju ima odprtih veliko poti. Katero bo ubral, še ni razkril. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Rok Perko se je poslovil od tekmovalnega smučanja. V novem poglavju ima odprtih veliko poti. Katero bo ubral, še ni razkril. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 
Teden dni je naokrog, odkar je smukač Rok Perko na 33. rojstni dan razkril, da odhaja v športni pokoj. Vselej je deloval iskreno, kot tekmovalec izjemno motivirano. Tudi ko se je pobiral po padcih in poškodbah. Pravi, da ta optimistična naravnanost izhaja iz domače vzgoje. Z ženo Tjašo jo zdaj prenašata na sinova Oskarja in Izaka Svaruna. Po končani tekmovalni smučarski poti ima veliko idej za prihodnost.

Tržičan, ki z ženo Tjašo in sinovoma prebiva v Ljubljani, je točke v svetovnem pokalu nazadnje osvojil v sezoni 2013/2014. Zato konec kariere ni udaril kot strela z jasnega. Proces odločanja se je začel pred enim letom, ko si je zavestno vzel premor od belih strmin. A so ga spet poklicale. »Kukal sem za zaveso v ta neki drugi svet, nisem pa bil še pripravljen reči, da je konec,« je povedal Rok Perko o prehajanju v novo življenjsko obdobje.

V procesu poslavljanja od tekmovalnega smučanja je poklical tiste, ki so zaznamovali njegovo športno pot. »Čutil sem, da se jim moram zahvaliti za 13 let nazaj. Trenerji so bili moji vzgojitelji skozi vsa obdobja – najstništvo, puberteto, reprezentančni razvoj ... Vsi so vplivali name. Nekateri so bili zame zgled, drugi ne, a tudi od teh sem se nekaj naučil. Videl sem, kakšen jaz nočem biti,« je poudaril.
 

Solze v Kitzbühlu


Zadnji tekmovalni cilj, ki si ga je začrtal, je bila vozovnica za olimpijske igre v Pjongčangu. Ni ga uresničil. »V Kitzbühlu sem po drugem treningu smuka jokal. To je bilo to. Počakal sem, da je zadnji tekmovalec končal trening, in ostal v cilju, sam. Sotekmovalci so me čakali v kombiju, niso vedeli, kaj počnem. Potreboval sem trenutek zase,« je opisoval, kako se je skozi solze soočal s koncem kariere.

Čustev pravzaprav nikoli ni skrival. Pravi, da ga je to naučila žena Tjaša. »Pogosto se ji zahvalim. Naučila me je, da cenim stvari in ljudi, ki jih imam rad. Smučanje me je namreč oblikovalo v trdno osebo. V vrhunskem športu je dobro, da si neomajen, v življenju nasploh pa ne vedno. Tudi sinova vzgajava, da kažeta, kaj čutita. Ni ju sram reči, rad te imam. Jaz tega kot otrok nikoli nisem izustil,« je priznal.

Konec kariere je obelodanil prek družbenih omrežij. Ni se odločil za klasični poslovilni nastop na belih strminah, v svojem okolju med sotekmovalci in tekmeci. Pozimi je bilo še prezgodaj za ta korak, saj je potreboval čas. Pravi trenutek je prišel s 33. rojstnim dnem. »Zdelo se mi je simbolično,« je dejal Rok Perko, ki je zelo vešč izražanja prek spletnih kanalov. Poleg poslovilnih besed je objavil še fotoutrinke, ki so ga zaznamovali.
 

Krik v Val Gardeni


Med njimi je bila tudi fotografija startnih številk, razstavljenih na travniku pred domačo hišo v Tržiču. »Kakšnih sto jih še imam. Nekaj sem jih po tekmah podarjal otrokom, navijačem v cilju, nekatere sem ob posebnih priložnostih uokviril in jih podaril. Nazadnje za prijateljičin 30. rojstni dan,« je razkril. V zbirki poleg lastnih hrani še dve, ki ju je dobil od smukaških velikanov – Luca Alphanda in Didierja Cucha.

Največjo vrednost pa ima tista s smuka za svetovni pokal v Val Gardeni decembra 2012, s katero je osvojil drugo mesto. »Ponosen sem, da vem, kako je stati na zmagovalnem odru,« pravi. Jasno, v dneh poslavljanja od tekmovalnega smučanja je karierni uspeh večkrat podoživel. »Dobro se spomnim, kako brutalno sem se zadrl v cilju od sreče in napel mišice, skoraj bi poletel,« je povedal v smehu.
 

Zadnji »upokojenec« v stari gardi


Rok Perko je bil član smukaške ekipe, v kateri sta bila Andrej Jerman, prvi Slovenec z zmago v smuku, in Andrej Šporn. Vsi trije se lahko pohvalijo s stopničkami v svetovnem pokalu. Perko se je od tekmovalnega smučanja poslovil kot zadnji član stare garde. V prejšnji sezoni je bil najstarejši v ekipi za hitre discipline, priključeval se ji je kot samoplačnik brez reprezentančnega statusa. Obe obdobji, tisto s staro gardo in nato z mladim rodom, sta bili zanimivi, a hkrati drugačni. Opaža, da je bilo nekoč delo usmerjeno v ekipo, novo generacijo pa predstavljajo značajsko izraziti individualisti. Pričakuje, da bodo fantje posredovali svoje izkušnje tudi svojim smučarskim naslednikom.

Sam je v mladinskih kategorijah pustil pečat z dvema kolajnama na mladinskem svetovnem prvenstvu: zlato v smuku in srebrno v superveleslalomu (Bardonecchia 2005). Obetal je veliko, sanjal je o smukaškem globusu in olimpijski kolajni. Vendar želja ni uresničil. Ko zdaj pogleda nazaj, kaj bi spremenil v svojem kariernem razvoju? »Tretji uradni trening smuka na olimpijskih igrah v Sočiju. S tistim dnem se je začelo podirati. Šel sem na polno, brezkompromisno, ker na tekmo nisem hotel z občutkom, da moram še nekaj popravljati. Žal sem šel čez skok preveč ostro in se poškodoval. Takrat se je ustavil moj karierni razvoj,« se je spomnil prve od treh poškodb, ki so mu grenile športno pot. A s pobiranjem po padcih je bolje spoznal sebe, zato nanje ne gleda negativno.
 

Massi ne dela razlik


Najhujše obdobje je preživljal pod vodstvom trenerja Burkharda Schafferja. Njegovo znanje ni sporno, poudarja Perko, za izvedbo treningov poskrbi na najvišji ravni. A preveč je posegal v fante. »Ves čas nas je imel v pripravljenosti. Brez natančnih časovnic. Enkrat me je zbodel, kdaj si bom skrajšal lase, češ, kakšen sem s to pričesko. Trener se ukvarja z mojimi lasmi?! Ne, nisem razumel, od kod mu pravica. Med drugim je med osebje opremljevalca, na katerem sem smučal, širil laži, da ga bom zamenjal. Dejal mi je, da moram to storiti, saj imam slab material. Naj prestopim k drugemu opremljevalcu in si sam pripravljam smuči. Vame je hotel naseliti dvom, da ne bi več verjel v opremo,« je razkrival. Po njegovem odhodu, za katerega so se družno zavzemali vsi tekmovalci, se je Perko pobral, otresel slabih vtisov in kmalu poskrbel za najboljšo sezono v karieri. »Začel sem verjeti, da zame še obstaja možnost. In čez pol leta sem bil na stopničkah,« je opozoril, kako pomembna je dobra klima v okolju, v katerem delaš.

Opazil je, da so redki tisti trenerji, ki pristopijo k vsem tekmovalcem enako. Po njegovih izkušnjah jih namreč mnogi obravnavajo glede na ime in ozadje. »Eden tistih, ki na vse gleda enako, je Andrea Massi. Sodelovala sva v dveh sezonah. V ekipi smo bili tekmovalci s starostno razliko desetih let. Nikoli ni delal razlik med nami, motiviral je vsakega. Vedel je točno, kaj hoče in dela. Je človek in gospod. Kar pogrešam ga, prav rad bi ga večkrat srečal,« se je spomnil na trenerja, ki je s Tino Maze osvojil 13 kolajn na velikih tekmovanjih.
 

Sinovoma bi rad bil vzornik


Zanimalo nas je, ali drži športni mit, da si tekmovalec, ko enkrat postane oče, zaradi novih podzavestnih odgovornosti nabere zaostanek na progi. »Zavestno sem si na rame naložil misel, da imam doma družino. Sinova sta moj navdih, hotel sem se jima dokazati. Oskar (6) si me bo zapomnil tudi kot smučarja, Izak (3) je še premajhen. Dobro je imeti vzornika, in če je to tvoj oče, še toliko bolje. Tudi sam v številnih situacijah vidim svojega očeta. Rečem si, to me je naučil. In želim si, da bi se tudi onadva mene spominjala pri majhnih stvareh. Ko sem si ustvaril družino, sem postal na smučeh še bolj motiviran. Najboljšo sezono sem imel, ko je Oskar imel eno leto,« pove Rok Perko.

Od alpskega smučanja se ne bo nikoli ločil, vseskozi bosta – odslej brez tekmovalnih apetitov – kot najboljša prijatelja nadaljevala skupno pot z ramo ob rami. Glede na izkušnje, poznanstva in pristop do ljudi so mu tudi po smučarski karieri vrata v belem cirkusu odprta. Ima pa odprte tudi možnosti, ki niso povezane s športom. »Novih izzivov se ne bojim. Ne predstavljam si, da je kaj težjega kot alpsko smučanje; 25 let se zbujaš sredi noči, treniraš zgodaj zjutraj, vseskozi si na mrazu, v tesnih smučarskih čevljih, čutiš bolečine, menjaš trenerje, ko se moraš dokazati, pa ni vse odvisno samo od tebe, ampak še od opreme, številke, vremena. Ta šport je krut, včasih se lahko jeziš samo na oblak,« je opisal svojo zdaj že nekdanjo »pisarno« in delovne razmere, s katerimi je postal močnejši in bolj prilagodljiv.

Vseskozi je ohranjal nalezljivo motivacijo, ki jo bo glede na svoj značaj prav gotovo uspešno prenesel tudi v to drugo življenjsko poglavje, v katero zdaj vstopa. Poln elana in pričakovanj. Z novimi cilji in apetiti po dosežkih na najvišji ravni ...

Komentarji: