Bjørndalen ima pri štiridesetih veliko več kolajn kot let

Ljubljana – Karavana biatlonskega svetovnega pokala se bo do konca sezone ustavila še na treh postajah, na naslednji že čez teden na Pokljuki. Na Gorenjskem bo tekmoval tudi najuspešnejši zimski športnik vseh časov Ole Einar Bjørndalen, ki si je ta naziv zagotovil v Sočiju. Za Norvežana bo to ena zadnjih tekem v veličastni karieri.

Že prav neverjeten se zdi 40-letni Norvežan, ki je znova navdušil na OI v Sočiju, kjer je že v prvi disciplini iger osvojil zlato kolajno, pri čemer na posamični tekmi v svetovnem pokalu ni slavil že dve leti … A kdor zna, pač zna, Bjørndalen je vztrajal do Sočija, čeprav so številni kritiki menili, da je njegov čas minil, sam je ob vseh teh namigih zgolj trdo treniral, ostajal visoko profesionalen, zvest svojemu strogemu režimu in bil odločen, da se od največjega tekmovanja poslovi na dostojni ravni. In to mu je več kot uspelo, najprej je z zmago v šprintu na večni lestvici zimskih olimpijcev ujel Bjørna Dæhlieja, nato ga je z mešano štafeto – ki je doživela premiero na OI – tudi prehitel. Za nameček bi lahko svoj iztržek še povečal, saj je bila moška norveška štafeta velika favoritinja za zlato ali pa vsaj eno od kolajn in bila nato tudi zares v igri za najvišja mesta, a na zadnjem postanku je Emil Hegle Svendsen s katastrofalnim streljanjem zapravil vse možnosti. Bjørndalen je tako ostal pri 13 kolajnah, od tega je osem zlatih (toliko jih ima tudi Dæhlie), štiri so srebrne in ena bronasta, na večni lestvici vseh olimpionikov pa so pred njim le plavalec Michael Phelps ter telovadca Larisa Latinina in Nikolaj Adrianov.

»Olimpijske igre so se vsekakor razpletle bolje od pričakovanj,« priznava norveški veteran, ki je svojo olimpijsko zgodbo začel leta 1994 v domačem Lillehammerju, na naslednjih v Naganu pa potem vpisal prvi naslov prvaka, naslednja »postaja« je bila že povsem njegova, saj je v Salt Lake Cityju zmagal v vseh štirih preizkušnjah, na katerih je nastopil (šprint, zasledovanje, posamično in štafeta). Torino 2006 je prinesel razočaranje, saj ni osvojil nobene zlate kolajne, kar pa se je spet spremenilo v Vancouvru, po katerem je dobil številne namige, naj se upokoji, saj je prihajal novi (norveški) rod.

»Življenje je prekratko, da bi prehitro obupali. Vedno moraš vztrajati, dokler lahko. Imel sem nekaj slabih sezon s številnimi težavami, a motivacija nikdar ni bila vprašljiva. Šel sem naprej in še vedno treniral dan za dnem,« se je svoje poti držal najstarejši olimpijski prvak na zimskih igrah, ki navdušuje tudi s tem, da je pri takšni starosti uspešen v panogi, pri kateri sta pomembni vzdržljivost in natančnost oz. mirna roka.

»Je največji zimski športnik, po njem se zares lahko zgledujejo mladi,« se je tudi Dæhlie priklonil rojaku, ki ima še vedno več kolajn z največjih tekmovanj kot let. In to veliko več, saj je na svetovnih prvenstvih osvojil kar 39 odličij (19 zlatih, 11 srebrnih, 9 bronastih), skupaj torej 52. Nič čudnega, da je zavoljo izjemne želje po zmagah njegov vzdevek kanibal. A Norvežan, ki s sabo povsod nosi sesalec, da čim bolj zmanjša možnost različnih okužb, prav dolgo ne bo več lačen uspehov, saj je že pred začetkom sezone napovedal, da bo to njegova zadnja, sanjsko zanj je, da se bo letos svetovni pokal končal na slovitem Holmenkollnu.

»Do konca so še tri tekme svetovnega pokala, tu pa bo moje kariere konec. Imel sem čudovito športno pot in zadovoljen sem z rezultati,« je potegnil črto biatlonski kralj, ki je bil med igrami v Sočiju izbran tudi v komisijo športnikov pri MOK. Kaj bo počel od aprila, še ne ve, a zdaj se bo najprej osredotočil še na preostale tri postaje svetovnega pokala, v četrtek se bo na Pokljuki v šprintu predstavil kot sveži olimpijski prvak.