Ljubljana – Vikersund, vas z 2500 dušami okroglo 40 km severozahodno od Drammna, se po lanskem uspešnem odprtju doslej največje letalnice na svetu – z uradnimi dimenzijami HS-225 in K-195 – z današnjim prvim tekmovalnim dnem 22. SP v smučarskih poletih zmagovito vrača na svetovno športno sceno.
Za Vikersundom je namreč desetletje trdega boja za ohranitev norveškega nacionalnega središča za smučarske polete. Po vsem sodeč zgodba dobiva srečen konec. V Vikersundu so pač že iz klasičnih časov, ko so Norvežani med obema svetovnima vojnama neogroženo vladali na mednarodni skakalni sceni, vajeni trde konkurence drugih norveških krajev, ki so skušali – celo v nasprotju s tedanjo konzervativno politiko Norveške smučarske zveze (NSZ) – slediti srednjeevropskim težnjam k graditvi velikih skakalnic. Pravzaprav predvsem naši Planici, kjer je Avstrijec Sepp Bradl leta 1936 prvi preletel magično stotico (101.5 m), ob krstu prvotne velike skakalnice v Vikersundu pa je tisto zimo Reidar Andersen, eden izmed znamenitih norveških skakalcev iz bližnjega Kongsberga, valilnice norveških šampionov tistega časa, dosegel samo 86 m!
Vikersund je s tem dejanjem vseeno dosegel svojo prvo zmago nad najhujšimi tekmeci s podobnimi načrti iz Rene in Øystderdalna. To je bila pomembna spodbuda skakalnim zagnancem v Vikersund IF, lokalnem športnem društvu, da so se, kmalu po 2. svetovni vojni, začeli resno ukvarjati z zamislijo o gradnji prve prave letalnice. Na cilju so bili leta 1966, ko je Vikersund v svetovni javnosti zablestel s prvima svetovnima rekordoma (145 in 146 m) legendarnega prvega dvakratnega svetovnega prvaka Bjørna Wirkole (Oslo 1966) in s tem odvzel prvenstvo Oberstdorfu, ki pa si ga je naslednjo zimo priboril nazaj. Avstrijec Reinhold Bachler je nato, ko se je v Planici že gradila nova velikanka bratov Gorišek, Vikersund pozimi 1967 še enkrat postavil na vrh z rekordnim poletom na 154 metrov.
Vendar je bilo že dejstvo, da so Norvežani – v podobi svoje smučarske zveze in njenih funkcionarjev v Mednarodni smučarski zvezi (FIS) največji nasprotniki poletov že od prvih let Planice in zlasti še vedno le neuradnih svetovnih rekordov – zgradili lastno letalnico, znamenje postopnega spreminjanja konzervativnega norveškega kursa na mednarodni ravni. Po uspešnem krstu nove planiške velikanke leta 1969 ni več trajalo dolgo: na kongresu FIS leta 1970 v Opatiji se je dotedanji eksperimentalni status smučarskih poletov v FIS končal s sklepom o priznanju poletov kot samostojne discipline smučarskih skokov in z uvedbo svetovnih prvenstev. Tudi Vikersund je bil doslej že trikrat prireditelj SP – 1977, 1990 in 2000.
Zaradi ponavljajočih se težave z vetrovnim vremenom, ki je v Vikersundu okrnil večino prireditev v poletih za svetovni pokal, pa tudi vse tri šampionate, so se nad norveško letalnico začeli zgrinjati črni oblaki. Norveška smučarska zveza je bila po SP 2000, ki so ga na silo rešili s tekmovanjem zunaj uradnega termina (v ponedeljek), že na tem, da prečrta Vikersund in da prednost novemu projektu za 250-metrsko letalnico v Rødkleivi pri Oslu. V Vikersundu so se odzvali z ustanovitvijo delniške družbe Skiflyvning Vikersund AS, ki se je usode letalnice in prireditev poletov v Vikersundu lotila s profesionalno ekipo in sodobnimi gospodarskimi prijemi.
Vprašanje pa je, če bi tudi to zadoščalo, če si Oslo z nordijskim SP 2010 ne bi nakopalo tako zajetnega zalogaja, da za letalnico v Rødkleivi preprosto ni bilo več od kje vzeti denarja. Vztrajni in strastni podporniki Vikersunda, ki jih je mogoče zlahka prepoznati na vseh mednarodnih prireditvah v poletih, so znali to vešče izkoristiti. Še več, ker je FIS pred nedavnim dovolila povečanje letalnic s tem, da je zvišala dovoljeno višinsko razliko med robom odskočnega mostu in ravnino izteka s 130 na 135 metrov, so ponujeno priložnost zgrabili z obema rokama in tako rekoč na novo zgradili lani odprto letalnico.
Naprava je odlično prestala preskus s poleti za svetovni pokal, z rekordnima poletoma Johana Remena Evensena (243 in 246.5 m) pa je že skoraj izkoristila vse možnosti, ki ji jih ponuja povečanje. Pristojni v FIS so pred SP 2012 zahtevali le manjše popravke naklona odskočnega mostu, z 11º so ga dvignili za dve desetinki na 10,8º. Na letalnici, zgrajeni po načrtih inženirja Janeza Goriška, se je krivulja leta letalcev na smučeh lani sicer imenitno prilagajala obliki doskočišča, bila pa je sila selektivna zaradi močnega vpliva še tako majhnih sprememb jakosti termičnih tokov. Popravek naj bi po pričakovanju strokovnjakov ublažil te ekstremne vplive razmer v zraku ter komaj opaznih razlik v tehnični izvedbi poletov.