Jakov Fak je genij, sposoben tudi za kristalni globus

Resda sta pred biatlonsko karavano še dve postaji, v tem tednu na Finskem in nato za konec zime na Norveškem, a v slovenskem taboru je že napočil čas za prvo analizo opravljenega, saj sta za našo reprezentanco najpomembnejši tekmovanji, olimpijsko in pokljuško, pod streho. O sezoni in ciljih prihodnosti je spregovoril glavni trener Uroš Velepec.

Sezoni ste pristopili drugače kot nekaterim prejšnjim, saj ste dolgo čakali na najvišjo raven pripravljenosti, ker so bile tako OI kot tudi pokljuške preizkušnje v »2. polčasu« zime. Kako bi se ozrli k dosežkom?

Res je bil takšen pristop tudi tvegan, saj smo dejansko prav vso pozornost namenili omenjenima tekmovanjema in k sreči res dosegli lepo raven, se veselili olimpijske kolajne, lahko pa ti takšno tveganje prinese tudi neuspeh. Sploh sem vesel, da smo navzlic nenavadno visokim temperaturam v najodmevnejši športni zgodbi te zime, na olimpijskih igrah v Sočiju, videli lepe in regularne tekme. Za udeležence domala ni bilo razlik glede razmer, res si Borut Nunar, pomočnik tekmovalnega direktorja pri IBU, za pripravo prog in vzdrževanje teh, zasluži vse pohvale.

Tudi na Pokljuki ni bilo preprosto pripraviti tekmovališča?

Seveda ne, pravzaprav ni bilo postaje v tej sezoni, kjer bi imeli vse na pladnju. A takšna je pač ta zima, za mnoge prav zoprna zaradi visokih temperatur. Če pa iščemo dobre plati toplega vremena, je ena od teh možnost rednega nastopanja Jakova Faka. Ne pozabite namreč na njegove težave s prstom na roki in vsakič, ko se temperatura spusti deset stopinj pod ničlo, je vprašanje zanj, če bo lahko štartal ali ne.

Toda njegova zgodba je bila tudi v tej zimi prav posebna. V Sočiju ste nam omenili, da večine biatloncev po takšnih zdravstvenih težavah sploh ne bi bilo na štartu prve olimpijske tekme. Kako zdaj gledate na to obdobje?

Nisem vam govoril kar na pamet, saj že količina opravljenega treninga pri njem potrjuje, koliko zaostaja za konkurenco. Njegovi tekmeci so do Sočija zbrali približno 700 ur treninga, Jakov pa le 400. Pa ne gre zgolj za golo številko. Ob vseh nepričakovanih zapletih – najprej z ramo, nato z bakterijo – je bilo treba dnevno ukrepati, spreminjati način dela, vadbe, izbirati pametne in posrečene poteze. Predvsem pa nisem hotel nikakor zganjati preplaha. Na tekmovalca poskušam prenašati umirjenost, kolikor je to v dneh najhujših težav zanj sploh mogoče. Fak je sicer izjemen športnik. Če pomislite, da je bil na zadnjih štirih tekmah po tekaškem času trikrat med prvimi tremi, enkrat celo najhitrejši, potem je kakršnokoli ugibanje o njegovih sposobnostih odveč.

Sam nam sicer pogosto omenja, da si dogodkov iz preteklosti ne želi objokovati, toda na Pokljuki je dejal, da bi – če bi že lahko zdaj kaj zasukal – decembra v Franciji, kjer se je zastrupil, izbral drugo namestitev. Drugače bi ravnal tudi z ramo. Kaj vi pravite na to?

Lahko mu le prikimam. V Franciji se nam je zataknilo, ker smo bili eno leto pred to nesrečno decembrsko tekmo tam na vojaškem svetovnem prvenstvu in bili zelo zadovoljni glede bivanja in prehrane. Zato smo si rezervirali sobe v istem hotelu, a hrana je bila daleč od tiste ravni med omenjenim prvenstvom, ko so se očitno precej bolj potrudili. Res pa včasih tvegamo, ker pač varčujemo in si ne izbiramo hotelov najvišje ponujene kategorije. Pri Nemcih, Rusih in drugih velikih reprezentancah takšnih težav ne poznajo, v prihodnje mora biti tudi pri nas drugače. Mogoče je racionalno poslovati, a takšen omenjeni prihranek lahko zelo drago plačaš.

Kaj pa Jakova rama?

Zahteva dolgo in temeljito zdravljenje. Res zdaj ne čuti težav. Če pomislite, kako hiter je v smučini (v pokljuškem šprintu je bil v teku 3., le 13 sekund za izjemnim Martinom Fourcadom), se najbrž marsikdo niti ne spomni na njegovo ramo. Ko so bile najhujše težave, mu je zares močno pomagalo zdravljenje Janija Grila, a pri tem zgodbe še ni konec. Kot po vsaki poškodbi mora opravljati posebne vaje, v tem primeru bi jim kazalo nameniti dve uri na dan. Pa v resničnosti ni vedno tako. Zdaj bo treba ohraniti sedanje stanje, po koncu sezone še več pozornosti nameniti zares popolnemu okrevanju.

Zato njegovi podvigi, v tej sezoni pač bolj redki kot v prejšnji, prav pogosto odmevajo senzacionalno, kajne?

Tu ni skrivnosti, Jakov je genij! Gre za izjemen športni talent, povrhu je silno psihično močan, saj še v tako težavnem stanju zna doseči največ, kar je sploh mogoče. Hudo mi je zaradi teh njegovih poškodb, ko pa je povsem zdrav in pripravljen, je vselej kandidat za vrh.

Kako je z njegovimi reprezentančnimi kolegi Klemnom Bauerjem, Janezom Maričem, konkurenčnim četrtim tekmovalcem, ki ga pravzaprav že dolgo pogrešamo?

Bauerjeva zgodba je zanimiva. Osem let smo čakali, da na posamični tekmi zadane vse tarče, o njegovih sposobnostih smo že dolgo prepričani. Precej vadi tudi sam, kot diplomant Fakultete za šport marsikaj ve, četudi menim, da še ni napočil čas, da bi delal povsem samostojno. Pri Janezu Mariču je le drugače, saj realno ne meri tako visoko kot Bauer, tudi z Bjørndalnovim pristopom našega upa ne gre primerjati. Za Mariča si sicer želim, da bi bil z nami še nekaj časa, njegove izkušnje ohranjajo lepo veljavo. Pravite, da nimamo četrtega tekmovalca – drži, a precej bogatejše in številčnejše izbrane vrste poznajo podobne težave. Švedska ima, denimo, izjemno tekaško in biatlonsko bazo, pa ima že nekaj časa le tri konkurenčne biatlonce – Björna Ferryja, Carla Johana Bergmana in Fredrika Lindströma. Pri četrtem se že zatakne. Vem, radi bi imeli močnejše moštvo, a to očitno ni tako preprosto. Res pa je tudi, da Peter Dokl ponavadi dobro opravi svojo nalogo v moštvenih tekmah. Naša štafeta je bila nazadnje v Sočiju 6., kar je bila zame precej večja senzacija kot pa bronasta kolajna Teje Gregorin.

A vseeno boste verjetno do konca sezone vztrajali pri cilju uvrstitve med deseterico v pokalu narodov, saj bi tako pridobili pravico še enega nastopajočega na moških tekmah in tako tudi omogočili dvema tekmovalcema nastop v elitni skupini štartnega seznama?

Nedvomno. Ohranjamo sto točk prednosti pred Kanadčani, na prihajajočih sklepnih dveh postajah sezone v Kontiolahtiju in Oslu tega ne bi smeli izpustiti. Nenazadnje pa 10. mesto prinaša 5000 evrov, kar bi nas prav tako razveselilo.

Prej ste omenili Tejo Gregorin, nekoč ste nam dejali, da edina pri naši reprezentanci k športu pristopa stoodstotno profesionalno. To še vedno drži?

Še vedno. Je izjemno previdna in odgovorna. Lepo je delati z njo, le včasih pogrešam pri njej dejansko več poguma, tudi tveganja. Ko se le spomnim, koliko časa sva potrebovala s Tomašem Kosom, da sva jo prepričala o hitrejšem streljanju. Če napadaš stopničke, brez tega ne gre. Podobno je bilo tudi, ko je odlašala z operacijo kolena. Spet smo jo morali prepričevati, da bo vse v najlepšem redu in odtlej dejansko ni bolečine. Če bo še naprej zdrava, se bomo lahko veselili še številnih njenih dobrih nastopov.

Nazadnje ste tudi omenili, da bi se že v prihodnji sezoni, če seveda ne bo novih zdravstvenih težav, Fak lahko lotil napada na kristalni globus. Ni ta napoved ob vsej konkurenci pretirano drzna?

Še naprej verjamem, da je sposoben osvojiti globus. Res se mu je v zadnjih mesecih dogajalo marsikaj, zato je bil tudi obremenjen. V tej zimi tudi zato ni bilo te njegove otroške igrivosti, s kakršno je užival v prejšnji sezoni in nizal visoke uvrstitve. Moram pa tudi omeniti, da ima zdaj sijajen status pri opremljevalcu, ki pri njem ne skopari glede najboljših smuči, kar nam tudi zagotavlja samozavestno razmišljanje o prihodnosti.

Pogosto tudi hvalite sposobnosti slovenskih serviserjev pod vodstvom Anžeta Globevnika – jih boste obdržali, ne bodo ušli h konkurenci?

Ti fantje res pogosto čarajo, prav občudujem jih. Jasno, da so v tujini višji dohodki, a pri njih – podobno pravzaprav kot pri meni – ne gre toliko za željo po boljšem plačilu, temveč predvsem za ustreznejše razmere za delo. Sam se bom zelo zavzemal, da bi jim povečali proračun za maže in druge reči, ki jih potrebujejo za svoje delo.

Pa bo vas in vašega sodelavca Tomaša Kosa morda zamikal odhod h kakšni drugi reprezentanci, letos se namreč iztekata vajini štiriletni pogodbi za olimpijsko obdobje?

Povsem jasno je, da si najraje doma. Tomaš je res prišel s Češkega, a je pri nas že 14 let, s svojim pristopom in delom mnoge navdušuje, njega že dolgo ne štejemo več za okrepitev iz tujine, temveč za povsem domačega člana reprezentance. Drži, ponudb je vedno nekaj, razmišljaš, o marsičem tehtaš, a če bi bile ustrezne razmere, bi res najraje še naprej delal pri slovenski reprezentanci. Lotil bi se projekta s Fakom o napadu na kristalni globus, veselil bi se prihodnje bolj sproščene sezone, ko ne bomo trepetali okrog forme do olimpijskih iger, doslej doseženo bi rad nadgradil.

A v naslednjo sezono vstopate tudi z novim predsednikom zbora za biatlon pri SZS. Dve desetletji vas je vodil Peter Zupan, kako bo poslej pri Sreču Barbiču?

Težko je seveda napovedovati, vemo, koliko je storil Zupan, vemo, kako danes odmeva pokljuška tekma. A pri gospodu Barbiču mi je že to všeč, da je obiskoval biatlonske tekme, ko še ni bil predsednik. Nekoč nam je s 5000 evri iz svojega žepa pomagal zakrpati luknjo, ko je za hip zmanjkalo denarja. Je športni zanesenjak, zato me njegov prihod veseli.