Tiskane izdaje
Pokljuka – Preteklost je v pričakovanju slovenske postaje svetovnega pokala v biatlonu pogosto prinašala pretirana pričakovanja glede obiska. A očitno zadnji tekmovalni uspehi želeno zgodbo zdaj le uresničujejo. Za delovni dan je rekordnih 5000 gledalcev pozdravilo 15. mesto Jakova Faka in 17. Klemna Bauerja, pri obeh je ostal okus po zapravljeni priložnosti za še vidnejši dosežek.
Medtem ko še na uradnem treningu, dan pred včerajšnjo uvodno tekmo, ni bilo prav nikakršnih pripomb nad razmerami, na naslov prirediteljev pa so deževale pohvale od vsepovsod, kako spretno so namreč opravili s pretirano količino snega, so se dobro uro pred začetkom šprinta obrazi tekmovalcev, trenerjev in omenjenih organizatorjev začeli kisati. Veter je bil iz minute v minuto močnejši, z zastavicami na strelišču se je z lahkoto poigraval, nakar je udarilo še sonce in resda razveselilo občinstvo, a obenem povzročilo nove nevšečnosti tekmovalcev. Visoke temperature so topile sneg, ponekod so karavano ustavljale prve luže …
In med tistimi, ki je glede končne bere plačal visok davek, je bil tudi naš reprezentant Klemen Bauer. Prvič doslej jo je namreč na tekmah svetovnega pokala odnesel brez zgrešene tarče, a s štartno številko 40 ni bil več konkurenčen v smučini in tako ni mogel višje od 17. mesta. Obratno je bilo pri Jakovu Faku, na prejšnji pokljuški prireditvi, decembra 2012, zmagovalcu šprinta. Včeraj je bil kljub kar trem kazenskim krogom 15., kar kaže na odlično pripravljenost in na to, kako hitra je bila prva skupina.
»Res se tokrat lahko precej bolj pohvalim s svojim tekom kot pa z učinkom na strelišču,« so bile besede našega vodilnega biatlonca, ki bo sicer s 15. mesta odločno napadel v jutrišnjem zasledovanju, kajpak pa ne skriva visokih ciljev tudi za nedeljsko tekmo elitne trideseterice v skupinskem štartu. Za slednjo pa bi se moral Klemen Bauer, včeraj 17., še zelo potruditi. »Pravzaprav zdaj o tem niti ne razmišljam, a me novinarji vedno znova spomnite na mikavnost tekme s skupinskim štartom. Zdaj me predvsem zanima kar najboljša priprava za sobotno zasledovanje,« je povedal biatlonec iz Ihana po doseženem osebnem mejniku – včeraj namreč prvič doslej na tekmi ni zgrešil niti ene tarče!
»Saj mi niti trenerji niso več verjeli,« se je nasmehnil, nakar nam je nekaj minut pozneje Uroš Velepec, prvi mož stroke pri slovenski izbrani vrsti, omenil: »No, ta Klemnova izjava ne drži. Trenerji vedno verjamemo tekmovalcem, seveda pa zdaj le upam, da bo Klemen obdržal visoko raven. Potrdil je svoje sposobnosti, seveda je škoda, da ni mogel nastopiti v prvi skupini, saj bi imel tako precej boljše razmere na progi in se s takšnim strelskim učinkom močno približal vrhu.«
Janez Marič in Peter Dokl sta zaostala za udarnima članoma slovenske izbrane vrste, a prvi se je s 44. mestom pred domačim občinstvom uvrstil v jutrišnje zasledovanje ter nato tudi omenil, da najbrž to le ni bil njegov zadnji svetovni pokal na Pokljuki. Resda so mu izjemne bolečine v hrbtenici med olimpijskimi igrami vsiljevale misli o prekinitvi športne poti, a kot je dejal že dan pred včerajšnjo tekmo, bo vendarle še tekmoval.
A ne bo se takrat le Blejec z bohinjskim prebivališčem razveselil novega snidenja s svetovno konkurenco na tej progi. Vedno znova se bo namreč rad vračal k pokljuškim smrekam tudi Šved Björn Ferry. V včerajšnjem šprintu je dosegel svojo 6. zmago za svetovni pokal, že drugo na slovenski postaji. Tu je bil najboljši decembra 2010. »Prav uživam v tem gozdu. Kaj vem, saj imamo veliko smrek tudi na Švedskem, a tukaj so lepše,« je bil dobre volje 35-letni biatlonec, ob čigar imenu je v predstavitveni letni knjigi zapisano, da je njegov konjiček prav raziskovanje švedskih gozdov.
