Siniša Uroševič, šport
Tudi potem ko je Jure Košir sklenil svojo pot vrhunskega smučarja, med katero je osvojil olimpijsko kolajno (Lillehammer '94), se ni umaknil od strmin, aren, štadionov. Ohranja svojo prepoznavnost izjemnega športnega zanesenjaka, obenem tudi poslovneža. Je med najbolj zaslužnimi za hokejsko pravljico v Zagrebu, žal mu je, da ni uresničil vseh načrtov na Jesenicah kot tudi pri SZS.
Ko smo razpredali z vami o času in prizorišču tega pogovora, ste nam predlagali ledno dvorano na Bledu – kako to?
Že tri leta enkrat na teden igram hokej za svojo zabavo in prav uživam v tej rekreaciji. Je imenitna športna panoga, kar sem ugotavljal že prej s tribun, zdaj na ledu mi je še bolj všeč. Enkrat tedensko se zberemo na Bledu, v skupini so tudi nekateri nekdanji hokejisti, sprostim se, da je kaj.
Sicer pa ste verjetno v teh dneh potrebovali sprostitev, pred dnevi ste namreč skupaj s sodelavci v Zagrebu sklenili projekt t. i. zimske klasike, dveh tekem v razširjenem avstrijskem prvenstvu (EBEL) na odprtem drsališču sredi mesta.
Po organizacijski plati je bilo zdaj za nas že lažje kot v prejšnjih dveh letih, resda je tokrat nekaj nevšečnosti povzročal mraz. A kot ste videli na prizorišču, je občinstvo na polnih tribunah uživalo, duh nostalgičnega vračanja v nekdanje čase je bil prav prijeten. Seveda sem pogosto razmišljal, da bi podobno tekmo na odprtem prirejali tudi drugje, a Zagreb se ponaša s posrečenim prizoriščem sredi res lepega mestnega parka.
Sploh hrvaška metropola tekmovanju EBEL ponuja nove razsežnosti. Pred zimsko klasiko so tekme Medveščaka polnile Areno s 15.000 sedeži.
Pravzaprav je bil to za nas organizacijsko zahtevnejši projekt kot tekmi na odprtem štadionu Šalata. Vedno je najtežje, ko se lotiš česa novega, pri zgodbi o Areni pa še nismo povsem brezhibni. Lani smo se je lotili prvič, zdaj nam je že lažje, a več rutine je čutiti pri tekmah na Šalati, kjer ohranjamo eno leto prednosti. Za nas je seveda najpomembnejši izjemen odziv občinstva in tudi širše zanimanje zunaj hrvaških meja.
Kakšna je pravzaprav vaša funkcija pri Medveščaku?
Z agencijo CM Sports, za katero delam, opravljamo marketinške dejavnosti pri klubu ter skrbimo za TV pravice. Tako nenehno sodelujem s člani vodstva kluba, tudi predsednikom Damirjem Gojanovićem. Obenem pa v naši agenciji zastopamo 15 hokejistov, med njimi sta najprepoznavnejša slovenski reprezentančni vratar Robert Kristan ter nekdanji prvi Olimpijin strelec Frank Banham.
Omenili ste Kristana, bržkone celo najboljšega vratarja v EBEL. V Zagrebu ohranja izjemen status, toda mar ni napočil čas, da bi se spet preizkusil v kakšnem še bolj konkurenčnem ligaškem okolju?
Njegova športna pot je resnično zelo zanimiva. Preizkušal se je v različnih tekmovanjih, dobro ga poznamo s slovenskih ledenih ploskev in svetovnih prvenstev. Prepričan sem, da je spet zrel za preizkus v kateri od močnejših lig, glede na to, da pri agenciji iz leta v leto krepimo vezi s severnoameriškim hokejskim prostorom, bi si Robert vsekakor zaslužil vsaj »try out« v eni od močnejših lig.
Sploh pa marsikoga navdušuje spoznanje o uspešnosti zagrebške hokejske zgodbe. Seveda nam je dobro znano, da se v tem milijonskem mestu ponašajo z lepo tradicijo igre na ledu, vendar pa jih je malo v razširjenem avstrijskem prostoru, ki so pričakovali že tretjo sezono zapored razprodane tribune. Kje tiči razlog?
Predvsem v pozitivnem duhu vseh navzočih v teh predstavah, od akterjev na ledu do častilcev na tribunah. Predstavljajte si nas, ko nas je nekaj zanesenjakov pred tremi leti od vrat do vrat v poletnem Zagrebu ob 40 stopinjah Celzija razgrinjalo naš hokejski projekt. Mnogi so nas čudno gledali, nekateri pa so nam prisluhnili in danes uživajo. Kajpak so se jim pridružili tudi prejšnji dvomljivci. Navdušuje me ta kultura hokejskega navijaštva in tako kot je po evropskih in severnoameriških arenah, je danes tudi v Zagrebu. Nastajajo lokalna rivalstva z Ljubljano, Gradcem, Dunajem, a vse skupaj je podrejeno druženju in dobri volji. Nekateri so se bali, da nam bo zloglasna navijaška skupina Bad Blue Boys pokvarila načrte. Pa ni tako. Člani BBB pridejo tudi na naše tekme, pa se družijo s svojimi dekleti, soprogami, prijatelji in nikomur ni nič hudega. Klub postaja prepoznaven, igralci nastopajo v reklamnih spotih, nova spletna stran Medveščak izbliza (Medveščak od blizu, o. p.) pa še tesneje skrbi za stik kluba z navijači.
In tako se seveda pri priči spomnimo tudi prvih namigov o koraku višje, morda celo do slovite KHL, razširjenega ruskega prvenstva. Se vam zdi dosegljivo za Medveščak?
Takšno možnost štejem še vedno za oddaljeno. Seveda bi jo lahko upoštevali, če bi se odprto prvenstvo Rusije širilo po Evropi, a zaenkrat to še ni realno. Hokejskih spektaklov je v različnih deželah dovolj in tudi če bi Zagrebu ponudili možnost prihoda Novosibirska, Omska ali Kazana, z izjemo kroga poznavalcev, obiskovalci na tribunah ne bi uživali bolj kot na tekmah EBEL. Obenem tudi ocenjujem, da hrvaški trg za Rusijo vendarle ne predstavlja tako pomembne točke za takojšen prodor. Drugače je z nemško nogometno sceno, kjer veliko rusko podjetje podpira Schalke. Pustimo pa času čas.
Kaj pa ta tekmovalna sezona? So se apetiti v Zagrebu zvišali, meri Medveščak na naslov prvaka EBEL?
Uradno smo si za cilj začrtali uvrstitev v polfinale, v katerem je ta klub enkrat že bil. Toda glede na zadnje tedne in razcvet po prihodu trenerja Martyja Raymonda jih ni malo, ki si želijo več od uvrstitve med četverico. A saj veste, končnica ponuja svojo zgodbo.
Sicer pa ste z vašim poslovnim partnerjem Danielom Zimmermannom v EBEL vstopili prek Jesenic. Sploh je bil to prvi nastop kluba v tem tekmovanju izven avstrijskih meja. Pozneje so vstopala še druga neavstrijska moštva. Kakšni so spomini na to prvo sezono 2006/07?
Takrat smo na Jesenicah res razgrnili povsem novo zgodbo. Sestavili smo odlično moštvo jedra domačih reprezentantov, kljubovali konkurenci z le tremi tujimi hokejisti in še danes sem prepričan, da če ne bi bilo poškodbe prvega vratarja Seamusa Kotyka, bi Acroni Jesenice takrat osvojile naslov prvakov EBEL.Tudi marketinško je bil projekt dobro zastavljen, dvorana je bila polna, Salzburg smo premagali s 5:0, prikazali kopico dobrih predstav, zaradi učinkov trženja vztrajali pri TV prenosih.
Toda srečnega konca niste dočakali. Na Jesenicah ste svoje poslanstvo končali, preden ste si želeli – zakaj?
Hokejske Jesenice ohranjajo naboj, povsod čutiš izjemno tradicijo kot malokje naokrog. Toda obenem je zelo močan tudi glas ulice, obilo je spletkarjenj, prepletajo se različni vplivi. Nekatere poteze, tudi organizacijske napake, pa so me iz dneva v dan motile, predvsem sodelovanje z napovedanim novim pokroviteljem, ki ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti do kluba. Nejasne so bile poti odliva denarja, ni bilo več realnosti pri sestavljanju moštva, pogodbe so bile višje glede na realno stanje blagajne. Razhajala so se tudi mnenja okrog predstavljanja pokroviteljev. Sam sem se zavzemal za vidnejšo vlogo večjih pokroviteljev, nisem pa hotel prav vseh metati v isti koš. Pri vodstvu kluba so razmišljali drugače. V takšnih razmerah nisem več hotel sodelovati, prav tako pa se je iztekla naša dveletna pogodba s klubom.
Nakar so Jesenice v tej sezoni pristale na robu preživetja. Kako gledate na to zadnjo krizo?
Hudo mi je in mi ni vseeno! Še vedno trdim, da na Gorenjskem ni tako prepoznavne blagovne znamke v športu, kot je jeseniški hokejski klub. Izjemno zveste navijače ohranja tudi po drugih regijah, nenazadnje sem že kot šestletni otrok z očetom odhajal na tekme v Podmežaklo. Zdaj nočem nikogar obtoževati, a žal mi je truda zanesenjakov, ki so klubu privrženi po 20, 30 let in več. Vem, da niso preprosti časi, toda upam, da bodo klub prevzeli ljudje z načrtom in idejo. Brez strateškega razmišljanja uspeha v športu ni.
Toda podobna usoda grozi še nekaterim prepoznavnim klubom kot tudi panogam na slovenski športni sceni, kajne?
Tu ni treba ničesar skrivati. Veliko imamo športnih zvrsti, pogača pa je iz dneva v dan manjša. Na koncu pobere smetano le vrhunski produkt ali pa morda nekdo po zaslugi izjemnih povezav. A to ni dolgoročno. Pri nas bo šport uspešen le ob ustrezni vzgoji mladih selekcij. To naj velja za hokej, košarko ali pa smučanje, iz katerega izhajam.
A tudi ob belih strminah ste nazadnje – podobno kot na Jesenicah – predčasno sklenili svoje poslanstvo. Kako to?
Delovanje v tem času pri Smučarski zvezi Slovenije si štejem za osebni neuspeh. Vodil sem zbor alpskih disciplin, imel na začetku veliko energije in idej za spremembe, vendar sem bil precej neučinkovit in uvidel, da je zelo težko uvesti spremembe z obstoječim sistemom, ki mnogim odgovarja. Nisem oseba za športno-politično funkcijo. Glede samega smučanja je pa jasno, da ni več niti nekdanjih možnosti niti nekdanje selekcije. Glede smučarske prihodnosti so možni različni scenariji, še vedno tudi takšen z družinskim zanesenjaštvom. Zgodbo podobno kot pri družini Kostelić bi lahko v prihodnje doživeli tudi pri nas.
Kaj pa razsežnosti spora med SZS in ekipo naše šampionke Tine Maze?
To se nikakor ne bi smelo zgoditi! Vsaka zgodba ima več plati, vpletene posameznike seveda dobro poznam. Tina je smučarka najvišje ravni, takšne pri nas še ni bilo. Tu sploh ni nikakršnih dvomov, obenem pa nihče doslej v našem smučanju niti približno ni dobil tolikšne podpore smučarske zveze. Toda očitno gre zdaj za močan komunikacijski šum, kar je za obe strani zelo slabo.