Kranjec je lahko vesel, da dobiva pribitke

Miran Tepeš, pomočnik direktorja tekmovanj za svetovni pokal v smučarskih skokih, o novoletni turneji.

Objavljeno
09. januar 2012 16.59
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport

Miran Tepeš, že vrsto let pomočnik Walterja Hoferja, direktorja skakalnih tekem za svetovni pokal, ima na skakalnicah zelo pomembno vlogo, saj s semaforjem uravnava potek preizkušenj. V pogovoru za Delo je zatrdil, da se trudi vsem zagotoviti enake razmere in ne gleda na to, ali nekdo prihaja iz Bolgarije, Slovenije ali Avstrije.

Razveljavljena prva serija v Oberstdorfu, v kateri je odlično kazalo našima reprezentantoma Robertu Kranjcu in Jerneju Damjanu, zlasti med slovenskimi ljubitelji še zmeraj močno odmeva. Kaj je bil dejansko razlog za prekinitev?

Ker so se vremenske razmere med serijo tako spremenile in ta zaradi vse počasnejše smučine ni bila več poštena, vodstvu tekmovanja ni preostalo drugega, kot da jo je prekinilo in začelo znova. To je bil edini razlog, da so se odločili, kot so se.

Toda nepravične so bile že prej. Zakaj je odločitev o prekinitvi padla šele po 35 tekmovalcih?

Ni bilo povsem tako. Na začetku so bile razmere še dobre, precej boljše kot pozneje, ko je začelo tudi močneje snežiti. Kar zadeva Oberstdorf, imam popolnoma čisto vest. Iz športnega zornega kota je bilo veliko bolje, da smo razveljavili serijo in jo začeli še enkrat, ker so bile razmere v nadaljevanju bistveno bolj poštene.

Slovenski selektor Goran Janus je po tekmi izjavil, da so se na trenerski tribuni šalili, da serije ne bodo izpeljali do konca, če pri vrhu ne bo Avstrijcev in Nemcev. Prav to se je tudi zgodilo.

Jasno je, da ima vsak svoje mnenje. Ob tem moram poudariti, da nikakor ne delamo v korist le ene reprezentance, nenazadnje bi tudi sam rad v svetovnem vrhu videl skakalce iz več držav.

Potem ne favorizirate Avstrijcev?

Ne, to ni naša naloga. Mi moramo zagotavljati kolikor toliko enakovredne razmere, da imajo vsi možnost dobro tekmovati.

A ni jih malo, ki menijo drugače. Robert Kranjec je, denimo, pred začetkom turneje izjavil, da Slovencu ali kateremu drugemu skakalcu iz manjše države nikdar ne bi dovolili, da bi zmagal na vseh štirih tekmah in osvojil razpisano glavno nagrado v višini milijon švicarskih frankov.

To je njegovo zelo osebno mnenje in ga sploh nima smisla komentirati. Jaz vem, da so tekme poštene in da imajo vsi enake razmere. Če pa jih nimajo na treningu, je to stvar nacionalnih panožnih zvez. Kar zadeva opremo, so pravila enaka za vse in se jih enako tudi izvaja. To velja tudi za tekmovanja, zato je vseeno, ali nekdo prihaja iz Bolgarije, Slovenije, Avstrije ali Nemčije.

Bi v Oberstdorfu serijo prekinili tudi v primeru, da bi se dobro odrezal vroči favorit Gregor Schlierenzauer?

Pa saj je skočil dobro.

S 103,5 metra bi se skoraj zagotovo že poslovil od skupne zmage na novoletni turneji.

Več v tistih razmerah ni mogel.

Kljub vsemu se je težko znebiti občutka, da prav 22-letnega Avstrijca posebej razvajate.

To je morda občutek nekaterih. Kakor sam spremljam tekme, vidim, da skače zelo dobro in je zato toliko manj ranljiv, kar zadeva vreme.

Pa vendarle se zdi, da je Schlierenzauer v primerjavi z drugimi nedotakljiv. Kadar mu ne gre po željah, se na glas pritožuje, jezi na vodstvo tekmovanja in mu celo cinično ploska, pa ga nihče niti opomni ne. Ko (si) je vaš sin Jurij predlani v Engelbergu pokazal navzdol obrnjen palec, so ga, denimo, pri priči diskvalificirali.

No, Jurij je že prej dobil opozorilo, da mora paziti, kako se vede, ker se je podobno ali celo še bolj divje kot Gregor jezil v izteku. In to neupravičeno – za razliko od Avstrijca. Športniki se morajo pač brzdati in premisliti, kaj bodo pokazali v javnosti.

Schlierenzauer je bil sicer brez dlake na jeziku tudi v Innsbrucku, kjer se je pritoževal nad merilnimi napravami, češ da v zraku ni imel tako dobrih razmer, kot so mu pokazale.

Vsak skakalec ima seveda svoje občutke, merilne naprave pa so objektivne.

Menda sistem, s katerim merite moč in smer vetra, še razvijate. Nam lahko zaupate kaj več?

Pravzaprav smo sistem, ki bo na skakalnicah omogočal več merilnih položajev, tako kot doslej razporejenih cik-cak ob doskočišču, že razvili. Nadejam se, da bomo imeli na letalnicah kmalu po deset naprav in ne le pet kot doslej.

Že prihodnji konec tedna na Kulmu?

Ne, tam po mojem še ne, ker se še dogovarjajo glede financ. Nov oziroma dodelani sistem bo – razumljivo – nekaj dražji, o tem, kdo bo pokril nastale stroške in v kolikšni meri, pa se še pogajajo.

Kako ste sicer zadovoljni z dosedanjim sistemom točkovanja s tako imenovano vetrno izravnavo? Prav veliko se ni spremenilo. Če hočeš biti pri vrhu, moraš imeti še zmeraj tudi dobre razmere, medtem ko v neugodnem vetru skorajda nimaš možnosti za vidnejši dosežek.

Če hočeš zmagati, moraš predvsem dobro skočiti. V povprečju imamo v sezoni približno 30 odstotkov tekem, na katerih razplet kroji veter, v preostalih 70 odstotkih pa preizkušnje minejo v precej mirnih razmerah. Toda v obeh primerih so spredaj isti skakalci, kar kažejo tudi številke. Kakor pa sem že prej omenil, se zdajšnji sistem še razvija, želja vodilnih predstavnikov nacionalnih smučarskih zvez, ki delujejo v telesih Mednarodne smučarske zveze (FIS), je bila, da ne bi prehitro skočili v polno kompenzacijo. Da ne bi bila razlika med matematiko in tistim, kar vidiš na skakalnici, prevelika. Zato se zadeva uvaja postopoma, iz leta v leto bolj, da se gledalci temu lažje privajajo. Tekme so zdaj nedvomno bolj poštene, kot so bile včasih, ker se del zunanjih dejavnikov, če se spreminjajo, kompenzira. A po drugi strani se sedaj veliko več govori o razmerah kot prej, ker so podatki javni in jih ljudje tudi vidijo.

Kranjec se je pošalil, da bo na koncu zagotovo prejel »globus« za pluse oziroma pribitke zaradi slabših razmer.

Lahko je samo vesel, da dobiva pribitke, kajti po prejšnjem sistemu jih ne bi. Drugače pa sem mnenja, da se na koncu sezone vse izravna; enostavno se ne more zgoditi, da bi imel nekdo zmeraj veter v hrbet, drugi pa v prsa.

Velika prednost tega sistema je predvsem ta, da se zdaj tekmo lažje pripelje do konca, kajne?

Razvili in uvedli smo ga predvsem zato, da bi po eni strani imeli poštene preizkušnje, po drugi prirediteljem olajšali njeno izvedbo, ljubiteljem skokov pa omogočili, da jo tudi vidijo. Najslabše, kar se lahko zgodi, je to, da se gledalci in tekmovalci zberejo na skakalnici oziroma ob njej, potem pa tekma odpade, ker se vremenske razmere spremenijo. Na prvem mestu pa je seveda vselej varnost.

V Bischofshofnu ste imeli velike težave z zaletno smučino, ker nima vgrajenega sistema za zamrzovanje. Mar ni to dandanes že (pred)pogoj, da lahko nekdo priredi tekmovanje najvišje ravni?

Ne, ni obvezno, je pa standard. Medtem ko so nam v Innsbrucku, kjer ga prav tako nimajo, že obljubili, da ga bodo prihodnje leto namestili, v Bischofshofnu pa so dobili resno opozorilo, da smučina takrat, ko so temperature okrog ničle in povrhu še sneži, zgolj s hlajenjem s tekočim dušikom ne deluje oziroma ne steče tako, kot bi morala. Če so pametni, bodo torej tudi na skakalnici Paula Ausserleitnerja poskrbeli za zamrzovalni sistem, ki stane okrog 50.000 evrov. V primeru, da bi tekmo odpovedali, bi bila namreč škoda bistveno večja.

Kako ocenjujete nastope svojega sina Jurija v tej sezoni?

Napredoval je, vendar pa skače precej nestanovitno.

Ali ste pred njegovimi skoki zelo živčni?

Zlagal bi se, če bi rekel, da se mi pulz ne poveča, nanj kljub vsemu gledam malenkost drugače kot na preostale tekmovalce. Vendar pa to ne pomeni, da pri svojem delu za Jurija nimam enakih kriterijev kot za vse druge. V tem pogledu je zame le eden od mnogih tekmovalcev.

Kako pa ste videli njegov kvalifikacijski poskus v Bischofshofnu, kjer je zaradi zavirajoče smučine z rokama »krilil« že na zaletišču in se le za las izognil padcu?

Videti je bilo res nevarno, toda sam kot bivši skakalec na to gledam drugače. Ker vem, da zna Jurij dobro smučati, mu popolnoma zaupam, za nameček mu takšne razmere niso tuje, nenazadnje fantje v takšnem nemalokrat tudi trenirajo. Sicer pa smo se na račun tega nastopa že pošalili tudi doma.

Kako pa ste sami doživljali jubilejno 60. novoletno turnejo?

Zame ni bila nič posebnega oziroma nič drugačna kot prejšnje, malo bolj kot običajno nam je lase sivilo le spremenljivo vreme.

Kako komentirate nastope slovenskih reprezentantov pod vodstvom novega glavnega trenerja Janusa?

Če začetek prejšnje sezone primerjamo s to, so nedvomno stopili korak naprej. Upam, da bodo tudi letos podobno rastli, kakor so lani po novoletni turneji.

Skače tudi vaša hči Anja. Kaj lahko pričakujemo od nje?

Za zdaj ji prav dobro v tej sezoni še ni šlo, upam, da se bo na tekmah izboljšala.

Po vaših stopinjah pa gre tudi najmlajši sin Jon. Kako mu kaže?

Letos bo dopolnil deset let, pri tej starosti so skoki še bolj igra. Mislim, da zelo uživa.

Jim dajete kakšne nasvete?

Seveda, nekaj izkušenj navsezadnje le imam. Vsak od njih pa si želi še po svoje poskusiti, tako da moji nasveti za zdaj ne padejo na najbolj plodna tla.

Vaša velika strast je tudi jadranje, kajne?

Da, lani sem plul čez Pacifik, letos, seveda po koncu sezone, imam v načrtu, da bi jadral okrog Horna in se po Atlantiku navzgor vrnil domov.