Filip Gartner, starosta slovenskih smučarskih trenerjev, je prepričan, da zamujamo vlak napredka.

Filip Gartner je kot trener v Jugoslaviji, Avstriji in na Norveškem osvojil osem olimpijskih kolajn in 28 s svetovnih prvenstev ter štiri velike in 12 malih kristalnih globusov. Čeprav je v pokoju, pozorno, na samosvoj filigranski način, spremlja in analizira tekme svetovnega pokala. V svetu ga bolj spoštujejo kot doma, kjer ga je, kot menijo mnogi, »povozil čas«.

Norvežani vas imajo v čislih. Vsako leto ob koncu sezone vas povabijo na strokovni posvet, na katerem predstavite svoj pogled na svetovni vrh, novosti in predvidevate prihodnost.

Alpsko smučanje se spreminja na vseh ravneh - v tekmovalnih okoliščinah, tehniki in pravilih. Če razvoju ne slediš, ostaneš v ozadju. Zato je zelo pomembno, da enkrat ali dvakrat letno trenerji ujamejo vse spremembe, v tehniki, pri opremi, taktiki in telesni pripravljenosti. Najpozneje marca morajo stakniti glave in analizirati, zakaj so določeni tekmovalci napredovali oziroma predvideti, kaj bo v naslednji sezoni. Aprila je treba na sproščenem treningu z velikim številom ponavljanj dodati znanje, ki ga bodo tekmovalci potrebovali v naslednji sezoni. Norvežani se tega zelo dobro zavedajo, pri nas pa že dve leti rotim trenerje, naj pozorno sledijo napredku, a do aprilskega treninga ponavljanj še nismo prišli. Naših trenerjev to očitno ne zanima. Ugodno živijo od trenerskega dela, rezultatov pa ni.

To zimo so vroča tema smuči. Kaj menite o napovedanih novostih? Večina vrhunskih smučarjev je proti, češ da se smučanje vrača 20 let nazaj?

Najboljši vrhunsko tekmujejo ne glede na pravila igre. Ko je prišel karvnig, so bili Norvežani že stari okrog 30 let. Vprašali so me, kako se bodo prilagodili novi tehniki. Odgovoril sem jim, da tako kot pač znajo in zmorejo. Na aprilskih treningih so nato smučali s še bolj ekstremnimi stranskimi loki in krajšimi smučmi, da so imeli izjemno veliko težav z ravnotežjem. Sredi sezone je Jagge prvič stopil na nove smuči v Madonni di Campiglio in zmagal. Imel je dovolj poletnega treninga v nogah in povsem čisto glavo. Vsaki novosti se je treba privaditi in jo vzeti kot del pozitivnega napredka in razvoja. Tako bo tudi z novimi pravili.

V pismu šefoma svetovnega pokala Güntherju Hujari in Atleju Skaardalu ste zapisali, da druge izbire nimata, če bo ostalo pri sedanjih postavitvah. Če pa bodo spremenili miselnost in bodo proge bolj oglate, lahko zadržijo sedanje smuči.

Postavljalci so glavni krivci za padce in poškodbe, do katerih prihaja zaradi velike hitrosti. Smučarji se v določenih razmerah ne znajdejo, ker je vse prehitro. Z zmanjšanjem hitrosti je lažje obvladovati progo in razmere na njej. Bistvo vseh novih materialov pa je obvladovanje veleslaloma, ker pač zahteva najbolj izpiljeno tehniko. V veleslalomu je največji odklon smuči na podlago. Zelo pogumni smučarji, kakršen je Ted Ligety, tehniko ekstremno velikega naklona imenitno obvladajo. Če obvladaš veleslalomsko tehniko, obvladaš tudi slalom z manjšim naklonom, a tudi težke zavoje v superveleslalomu in smuku.

Za vrhunsko smučanje je treba torej najprej obvladati veleslalom, ki pa je v Sloveniji z izjemo Tine Maze, rakova rana?

Preveč zahteven je za slovensko stroko. Ko gledam mlade Slovenke, ne morem verjeti, da niso konkurenčne. Plutovo, Hafnerjevo in še nekaj deklet, ki smo jih imeli zadnja leta za najbolj nadarjene, so prehitele tekmice, ki so odpadle že pri selekcioniranju. Nekaj je zelo narobe. Odgovore bodo morali dati odgovorni trenerji. Kar zapišite: s temi dekleti smo zamudili vlak napredka in to je katastrofa za slovensko smučanje.

Kako si razlagate tako silovit skok novega vala v veleslalomu?

Mlade smučarke so zelo pogumne in si upajo smučati na robu zmogljivosti. Starejše očitno manj tvegajo in so v podrejenem položaju. Ko smučarka iz dekleta postane ženska, podzavestno manj tvega. Pri moških tega ni.

Trenirali ste Slovence, Avstrijce in Norvežane. Kakšna je razlika v miselnosti, organizaciji in pristopu?

V alpskem smučanju moraš včasih bolj kot domače smučarje poznati konkurenco in njihovo miselnost. V jugoslovanski reprezentanci smo morali v mojem trenerskem obdobju - od 1978 do 1986 - tekmovati z zahodnjaki. To je bil spopad socialistične in kapitalistične miselnosti. Kot trener in vodja reprezentance sem moral poznati sistem in značaj tekmecev ter njihov način razmišljanja. Naše smučarje sem takrat moral pripraviti na to, da tekmujejo z drugače mislečimi ljudmi drugih vrednot. Največje težave smo imeli z dvomi, sramom in strahom kot prvinami podrejenosti. Na Norveškem nisem imel nobenih tovrstnih težav. Čeprav smo imeli na severu odlične razmere za delo, smo večji del vadili v Alpah, da se Severnjaki privadijo na srednjeevropsko nepotrpežljivost, napadalnost, nediscipliniranost, nered in lumparije. Če teh značajskih razlik oziroma stresov ne bi obvladali, še tako dobrim Norvežanom smučarsko znanje ne bi nič pomagalo. Menim, da je največji minus novega rodu slovenskih smučarjev zaostanek za konkurenco. Toliko so za njo, da jih mora biti strah ali sram. Četudi se teh hib zavedajo, jim odgovorni trener ne sme dopustiti, da prevladajo v njihovem razumu in razmišljanju.

Tina Maze zelo štrli iz slovenskega povprečja. Je to zavoljo tega, ker se je odločila za samostojno pot?

S povsem individualnim delom se sicer ne strinjam, razumem pa, zakaj so se mnogi, med njimi tudi Tina, odločili za takoimenovane privatne ekipe. Gre predvsem za nevsakdanje, izjemno nadarjene smučarje, ki v sistemskem delu niso našli niti okolja niti razumevanja za svoje visoke tekmovalne ambicije. Tega se seveda lahko lotijo samo profilirani, starejši in izkušeni tekmovalci. Sem pa odločno proti samostojnim ekipam pri smučarjih, ki ničesar še niso dosegli in se tekmovalno niso do konca razvili. V Avstriji je sistemsko delo definirano do konca. Pri tem so dosledni. Pred desetletji so se odrekli Marcu Girardelliju, čeprav so vedeli, da je zelo nadarjen. Z očetom in trenerjem Helmutom pač nista bila za reprezentančni način dela. Marc se je uveljavil v Luksemburgu, kjer je našel najboljše okolje za razvoj svoje nadarjenosti.

Odkar je Mazejeva zapustila reprezentanco, ima težave z zvezo. Nenehno so na bojni nogi, med drugim ji očitajo sebičnost. Kdo ima tu prav?

Tina Maze pred leti ni imela drugega izhoda kot samostojno pot. V reprezentančni selekciji je bilo nemogoče doseči tako visoko stopnjo kakovostnega dela, kot ga je želela. Zato jo je neumno tlačiti v isti koš z bistveno manj kakovostnimi reprezentantkami. Nekaj podobnega se je dogajalo z Albertom Tombo. Razmere so ga prisilile, da je šel svojo pot, čeprav si tega intimno ni želel. Kasneje je bil tako dober, da je moral preostanek reprezentance živeti z vsem, kar je v italijansko smučanje prinesel. Je pa zavoljo tega trpelo sistemsko delo kot del piramidnega sistema.

Kaj priporočate zvezi?

Na Podutiški se morajo zavedati, da Tina drugače ne more delovati kot s svojo ekipo. Če bi jo vključili v reprezentanco, bi morala stopiti nekaj korakov nazaj. To pa pomeni, da ne bi bila več tako uspešna. K temu je treba dodati tudi to, da druge smučarke ne bi mogle narediti kakovostnega preskoka na njeno tekmovalno raven. Razmeram se je treba prilagoditi tako, da se mora trener, odgovoren za sistemsko delo, boriti za svoje tekmovalke in se truditi, da bo imel tako zahtevne treninge, da bo prišla Tina k njemu. S Tino je težko narediti sistemsko ekipo, ker je pač za tri razrede boljša. Je na ravni, ko mora obvladovati konkurenco. Ko pa obvladaš konkurenco, obvladaš tudi sebe, in veš, kaj moraš narediti, da boš tekmicam kos. Če tega nimaš v sistemski ekipi, moraš delati sam.

Ob Girardelliju in Tombi je najbolj znana samostojna ekipa Kostelićev. Kako pojasnjujete njihov fenomen?

Privatne ekipe težko uspejo, če ne delujejo na družinski osnovi. V želji doseči tekmovalni vrhunec dovoljujejo staršem oziroma partnerjem vse. Mnogih metod zdravniki zanesljivo ne bi podpisali. Kostelići od malih nog uživajo v snegu in smučanju. Najbolj pomembno pa je, da znajo živeti z naravo, od nje jemati, kar jim ponudi, in izkoriščati vse, kar jim dovoli. Vajeni so velikih žrtev. Janica je bila izjemen talent, Ivica malo manjši. Je pa do perfekcionizma izdelal tehniko, s katero skrajno gospodarno in fenomenalno obvladuje konkurenco. Seveda z izvrstno pripravo in čisto glavo brez kakršnih koli dvomov.

Zakaj imajo vsi privatniki, kot jim pravite, težave na začetku sezon? To se je dogajalo Girardelliju, Tombi, Mazejevi, Gutovi ...

Večinoma trenirajo sami, na skupni vadbi s konkurenco pa ni tistega pozitivnega rivalstva, ki žene naprej. Prava interna konkurenca je, ko se dekleta na treningih »lasajo«, obenem pa veselijo vsakega dobrega nastopa v ekipi. Individualisti kova Mazejeve potrebujejo čas, da ujamejo ritem oziroma konkurenco. Nemke teh težav nimajo, ker imajo pravšnjo konkurenco in rivalstvo v ekipi.

Tina je glavna tekmica Lindsey Vonn v bitki za veliki kristalni globus. Ga je sposobna osvojiti?

V rokah ima prave adute, le izrabiti jih mora. Biti pa mora tudi potrpežljiva. Imam občutek, da ima še rezerve, ker ni povsem zadovoljna s svojim smučanjem. Ne vem pa nekaj, kar je bistvenega pomena: koliko razmišlja o materinstvu. Delal sem z Anito Wachter, ki je bila sijajna tekmovalka in je osvojila dva velika globusa. Vedel sem, da je naklonjena materinstvu, zato ni bilo enostavno uskladiti njeno željo po tekmovalnosti in materinstvu. Trener mora vedeti, kolikšna je ta želja, ker gre za pogum. Bolj kot se veča odstotek materinstva, toliko se zmanjšuje pogum.