Nesoglasij ne smeš zaviti, saj se bo papir spet strgal

V dneh, ko naj bi biatlonci komaj dobro začeli razmišljati o novi sezoni, je v zakulisju slovenske reprezentance zelo pestro. Odnos vodilnega tekmovalca Jakov Faka, pred dvema letoma svetovnega prvaka, se je očitno z glavnim trenerjem Urošem Velepcem po šestih letih poslabšal, povrhu mora ozdraviti še poškodovano ramo. O vsem skupaj je posebej spregovoril za Delo.

Ko smo v minulih dneh z vami usklajevali termin za ta pogovor, se vam je spet zatikalo z zdravjem. Imeli ste povišano telesno temperaturo, kaj se je pravzaprav dogajalo?

Niti ne vem točno, saj je že precej časa minilo od vseh naporov olimpijske sezone. A dejansko sem se tri dni boril z bolečim grlom, občutil sem glavobol in vročino. Posvetoval sem se z zdravnico in pri priči sem začel z antibiotikom. Morda je vse skupaj tudi posledica stresa in četudi smo v zadnjih tednih bolj počivali, prve priprave pa se začenjajo v teh dneh, je bilo zelo živahno v pisarnah, tako da so vsi znani zasuki in pretresi v vodstvu najbrž vplivali tako na druge reprezentante kot tudi name.

A kot da ne bi imeli že dovolj zdravstvenih težav – kako je zdaj z vašo ramo, zaradi katere v tej sezoni niste bili vselej na želeni ravni tekmovalne pripravljenosti?

Pravzaprav je zdaj občutno bolje, zato se s strokovnjakom Janijem Grilom zdaj ukvarjam predvsem s preventivo. Čas je za vaje in odkar sva se jih lotila, torej od 1. maja, se dejansko dobro počutim. Obenem mi je jasno, da med sezono za takšen pristop ni časa, takrat sproti krpaš, kolikor pač lahko. Sodeloval sem precej tudi s Tomažem Popitom, starim znancem alpskih smučarjev, pomagal mi je pri manualnem zdravljenju rame. Pravzaprav sem hvaležen vsem, ki mi takole pomagajo.

Kakšne so pravzaprav značilnosti takšnega zdravljenja in okrevanja?

Vaje se spreminjajo, sčasoma postajajo tudi težje. Odvisno je tudi od programa. Prej smo večinoma stavili na splošni program, zdaj uvajamo tudi novosti. A najpomembneje je v tem obdobju okrepiti telo in tako po najboljših močeh preprečiti poškodbe.

Zdaj ko so od vašega odhoda na olimpijske igre minili štirje meseci, najbrž lahko poveste, kako resna je bila takrat vaša težava z ramo?

Precej hujše kot bolečine rame so bile posledice zastrupitve. Staknil sem jo sredi decembra v Franciji in odtlej izgubil ogromno moči. Telo je zavračalo hrano, zelo pogosto sem se počutil slabo, ni bilo apetita, sleherni daljši trening me je izčrpal. Poskusil sem kar največ spati in le takrat mi ni šlo na bruhanje, dejansko en dan pred odhodom na OI še nisem vedel, kako in če sploh bom lahko tekmoval. A ob pomoči zdravnice, dr. Nade Kozjek, sem le okreval in začel tudi jesti. Ko bi me le videli, koliko sem »zmazal« v naši jedilnici. Ne vem, ampak če bi bilo tekmovanje med olimpijci v količini zaužite hrane, bi zagotovo osvojil zlato kolajno … (smeh).

A po vseh teh težavah seveda niste bili na želeni ravni konkurenčnosti za OI.

Bil sem pa zelo motiviran in na koncu se še približal stopničkam. Seveda ti je žal sleherne zamujene priložnosti, toda moje športni poti še ni konec.

Že v končnici sezone na evropskem severu ste se pokazali v bolj prepričljivi luči kot na prejšnjih tekmah – kako to?

Zdravstveno stanje se je vendarle takrat izboljšalo, obenem sem občutil izjemno željo po tekmovanju. Po prihodu Sočija sem prav posebej razmišljal o boju na vso moč, ni me zlomilo, ko sem ostal brez olimpijske kolajne.

Toda po sezoni je nato v biatlonskih vrstah vidneje kot kdajkoli doslej počilo – kaj se je pravzaprav zgodilo?

Ha, poglejte, za nami je vendarle izjemna sezona. Slovenski biatlon je dočakal svojo prvo olimpijsko kolajno, Teji jo prav iskreno privoščim. Gre za sijajno športnico, tolikokrat je že bila blizu vrhunskih dosežkov, pa so se ji pogosto prav nesrečno izmuznili. Obenem pa je res, da ob posameznih odmevnih mestih med sezono in seveda predvsem tej Tejini kolajni ne moremo kar tako pozabiti tudi na težave. Zato smo se tekmovalci pogovarjali z vodilnimi tudi o željah tako glede načina dela kot tudi reprezentančni strukturi.

In pri teh pogledih je prav očitno prišlo tudi do razhajanj – kje vidite vzroke?

Za nami je zelo stresno olimpijsko obdobje, prepletale so se dobre in slabe reči. Včasih se pač nečesa zasitiš, kar niti ni nemogoče ali presenetljivo. Več kot 200 dni preživimo skupaj, zaupanje med stroko in tekmovalcem ni nujno vselej brezhibno. Težko je potem riniti z glavo skozi zid ali vse skriti, češ saj bo bolje. Tekmovalci smo pač hoteli v dobri veri opozoriti tudi na željo po spremembah pri delu in ko je vodstvo zbora za biatlon postavilo novo zgodbo, smo si mislili, da bo to pomembno prispevalo k lepi prihodnosti slovenskega biatlona. Toda nato se je zapletlo s Tomašem Kosom, zdaj ga očitno – žal – ne bo pri nas.

To vas je očitno presenetilo?

Ne le presenetilo, tudi šokiralo. Seveda pa je treba takoj naprej ukrepati. Zaenkrat je tako, da bo ekipo še naprej vodil Uroš Velepec.

Kaj pa če bi še kdo zakrpal luknjo po Kosovi vrnitvi na domačo Češko?

Kot tekmovalec pač ne morem iskati trenerjev, to je naloga drugih, mar ne?

Že, že, toda tudi vaša beseda nekaj šteje, saj navzlic omenjenim zdravstvenim težavam zadnjih mesecev ostajate močan adut slovenske biatlonske prihodnosti.

Najbrž bo že tako, težko pa govorim o področju, ki se mu res nisem posvečal sam. Res ne vem, s kom in kakšen način se je naše vodstvo pogovarjalo, a zdaj je tako, kot ste seznanjeni.

Kolikokrat ste se vi v zadnjem času pogovarjali z Velepcem in mu razgnili težave, omenili tudi pomanjkanje zaupanja?

Od tistega zadnjega skupnega sestanka, torej pred sejo zbora za biatlon, se še nisva srečala do zadnjega biatlonskega dne na Pokljuki. Odkrito sem mu omenil občutek zasičenosti in takrat tudi dejal, da si težko predstavljam, da bi tako kot doslej zadeve funkcionirale tudi v prihodnje.

Bo torej držalo tisto, kar sta na omenjeni seji dejala nekdanja reprezentanta Tomas Globočnik in Janez Ožbolt, da po pogovoru z vami ne občutita več takšne skupne energije kot v preteklosti?

Govoril sem z obema, kar sta dejala, seveda drži. Nikakor nočem biti pretirano trmast in zavedam se, da nikdar ne gre vztrajati le pri enem tolmačenju težav. Tudi zato sem odgovornim dejal, da bi seveda tudi v takšni reprezentančni strukturi lahko še naprej sodelovali, rad pa bi program priprav in dela izbral sam.

Bo držala ta domneva iz biatlonskih krogov o Velepcu kot bolj zahtevnem trenerju in Kosu, ki se lažje pogovori z vami ter upošteva tudi kakšne spremembe pri načinu dela?

Povsem natančno bi težko odgovoril na to vprašanje, ker Uroša res dobro poznam, skupaj delava šest let, s Tomašem pa nikdar nisem vadil teka, on ni bil zadolžen za kondicijski del priprav. Njegova naloga je pripadala strelskemu treningu.

Kako gledate na Velepčeve besede, ko je omenil vaše sposobnosti, da bi lahko nekoč osvojili veliki kristalni globus?

Vedno sem samokritičen, česa takšnega pa preprosto ne morem napovedovati. Pred dvema letoma sem bil kandidat za uvrstitev med najboljše tri, to je zdaj še precej zahtevnejši izziv. Res pa je, da Uroš ne govori to na pamet. Ko se lotiš kakšne pogumne napovedi, obstaja za to tudi temelj. Trener seveda pozna moje sposobnosti, saj že dolgo delava skupaj, vem pa le, da uresničitev takšnih besed ni prav preprosta.

Kaj pa odmev zadnje burne seje zbora za biatlon?

Potrdila je nekatera razhajanja, vem, kar sem bral, slišal, kar so mi pozneje povedali. Ni mi všeč, da sta zdaj Peter Dokl in Simon Kočevar izpadla iz ekipe A. Ne vem, ampak ko pomislim, da nimamo toliko tekmovalcev kot v nekaterih velikih biatlonskih reprezentancah, bi morali biti bolj previdni. Z omenjenima bi imeli skupino sedmih biatloncev, ki bi se vedno borili za pet mest. Zame je interni boj zelo pomemben, tudi navajenost na sotekmovalce. Hudo mi je za vsakogar, ki ga ni več pri naši ekipi.

Najbrž pogrešate Vasjo Rupnika, vašega nekdanjega sostanovalca?

Skupaj z Janezom Maričem sta mi veliko pomagala ob prihodu k udarni slovenski izbrani vrsti. A seveda gre ena plat tistemu, kako se posameznik počuti, druga pa pomembnosti interne konkurence. Trenutno je reprezentanca sestavljena v treh ekipah, res je težko napovedati, kako bo v prihodnje.

Kaj pa če se ta vaša juha le ne bo pojedla tako vroča, kot je očitno skuhana?

To je pač tako, da ko se zasitiš enega načina dela, ni treba veliko, da udari živčnost. Vedno pravim, da je včasih bolje storiti korak nazaj, nato bosta naslednja dva naprej lažja. Pogovarjal sem se nazadnje na Pokljuki tako s Srečom Barbičem, predsednikom zbora za biatlon, kot Urošem Velepcem. Zavzemam se zato, da bi nesoglasja rešili sedaj, ne pa da jih zavijemo, kot da je vse lepo in prav, nato pa bi se vse spet strgalo. In upam, da se bodo odgovorni pogovorili tudi z drugimi tekmovalci, ne le z menoj.

Razmišljate sploh o novi tekmovalni zimi?

Ah, ko bi vedeli, kako sem utrujen od vseh teh zdrah. Najraje ničesar ne bi več niti komentiral. Namesto da bi se spočil in umirjeno pričakal nove priprave, zdaj sploh ne vem, kako bo šlo naprej. Sam bom nadaljeval omenjene vaje za moč in ustrezno telesno pripravo ter čakal reševanje zapleta.

Kako pa je z vašo pogodbo?

Za novo sezono je še nisem podpisal.