Miha Šimnovec, šport
Ljubljana - Ko je Primož Peterka 4. januarja leta 1996 v Innsbrucku z zelo dobrim 8. mestom uspešno prestal ognjeni krst v svetovnem pokalu in ga dva dni pozneje potrdil še z devetim v Bischofshofnu, si verjetno tudi največji optimisti niti v sanjah niso predstavljali, da bo mladenič iz Prikrnice v Moravčah v nadaljevanju spisal uspešnico, kakršne v slovenskih smučarskih skokih še ni bilo.
Velika kristalna globusa v sezonah 1996/97 in 1997/98, 15 zmag za svetovni pokal, moštveni bronasti kolajni na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju '02 in svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu '05 – to so samo najodmevnejši uspehi »moravškega orla«, ki jih bo težko še kdaj ponoviti. Pa ne le na skakalnicah.
Če je bil Peterka nad 8. mestom v Innsbrucku še prijetno presenečen, pa je premierno zmago tri tedne pozneje v Zakopanah sam pri sebi potihem že pričakoval. »Na Poljskem me je spremljal izjemno dober občutek, zato sem si že ob prihodu tja rekel: 'Zakaj pa ne bi jutri zmagal?' In sem potem res,« se Peterka dobro spominja krstnega prvega mesta med svetovno elito, s katerim je šokiral športno javnost in napovedal vzlet med največje skakalne ase. Da ni bilo naključje, je dokazal že dan pozneje, ko je moral premoč priznati zgolj svojemu velikemu vzorniku Andreasu Goldbergerju. Nova zvezda je bila rojena.
Da ni muha enodnevnica, kakršnih je bilo v smučarskih skokih že ničkoliko, je potrdil že na začetku naslednje zime (1996/97). Z zmagoslavjem v njemu ljubem Kuusamu je napovedal sijajno sezono, v kateri je osvojil skorajda vse, kar se je osvojiti dalo.
Kot prvi in doslej naš edini skakalec si je izbojeval lovoriko na prestižni novoletni turneji, postal prvi Slovenec, ki je poletel prek 200 metrov, skupaj v tisti zimi nanizal sedem prvih mest in kopico drugih vrhunskih dosežkov, s katerimi si je zagotovil svoj prvi veliki kristalni globus. Planica, ki je že po tradiciji gostila veliki finale svetovnega pokala, je kar pokala po šivih od navdušenih navijačev, ki so hoteli iz neposredne bližine videti takratnega nacionalnega heroja.
Podobno nepregledna množica ljudi se je v dolini pod Poncami zbrala tudi leto pozneje, ko je Peterka še drugič visoko v zrak dvignil veliki kristalni globus. Čeprav je na olimpijskih igrah v Naganu '98 – tako kot že leto poprej na nordijskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu – ostal brez želene kolajne, kar ga še danes boli, je poskrbel za evforijo, kakršne v slovenski smučariji še ni bilo.
Verjetno je tudi zaradi izjemne priljubljenosti, ki ji kot najstnik očitno ni bil kos, padel v globoko krizo, iz katere se je dolgo pobiral. A se je pobral, prispeval svoj delež k moštvenima bronastima kolajnama na OI v Salt Lake Cityju '02 in nordijskem SP v Oberstdorfu '05, v sezoni 2002/03 še dvakrat okusil slast zmage, vštevši prvo mesto na najodmevnejši tekmi leta v Garmisch-Partenkirchnu, nato pa se spet začel utapljati v sivem povprečju. Marca letos je naznanil konec svoje blesteče športne poti, zadnje uradne skoke pa bo v sklopu prireditve za celinski pokal Peterka opravil v soboto, 2. julija, v Kranju.