Tiskane izdaje
Preden namreč mlada Celjanka stopi na led, se še pol ure ogreva na suhem, teče, razteguje, poskakuje. Nato gre na led, se sprva razdrsava in privaja, nato pa ... odvisno od tega, v katerem delu sezone je. Med pripravami izpelje več programov in drsa po glasbi, zdaj pred tekmami pa bolj ponavlja skoke in povezave. Število tedenskih vadb prilagaja počutju in utrujenosti, v principu pa vadi dvakrat dnevno. Lani je bila na ledu tudi celo poletje, saj je od maja do julija, ko v Sloveniji ni na voljo lednih ploskev, trenirala v Angliji. Z nekaj vmesnimi premori, za izpite in dopust. »Tujina ni poceni, lani mi je pomagala štipendija olimpijskega komiteja, prvič doslej sem bila razbremenjena glede tega.« Leto poprej ji je večino stroškov pokrila zveza. Sponzorjev namreč nima. Trener? Jan Čejvan bdi nad njo, z njim sodeluje že četrto leto. »Na treningih kdaj vskoči in popravi kako napako, večinoma pa svoje telo že toliko poznam, da sama vem, kaj moram. V prvi vrsti je zraven za motivacijo in podporo,« poudarja absolventka kineziologije na fakulteti za šport.
Če bi obveljala očkova (mimogrede: Stanislav Grm, nekdanji smučarski skakalec in zdaj trener), bi Dašo danes morda odpihnilo na zaletišče. No, saj poskusila je, priložnostno, v domačem logu, na 6- in 13-metrski skakalnici, osebni rekord je zapičila tam nekje pri 11 metrih. Toda ne: njo je že zdavnaj zasvojil ples na ledu. Rosnih pet let je naštela, ko so mali črički hodili na tedenske drsalne tečaje z vrtcem. Pa so videli, kako stoji na ledu, in jo povabili v klub. Takrat se je začelo – in še traja. Tudi očka je nekoč hokej treniral, pa starejši brat Denis, preden je preklopil v hitrostno drsanje, pa mlajši brat David, dokler ga ni ata potegnil v skoke. Celjsko drsališče jim je bil drugi dom, cele popoldneve so preživeli tam, Daša je morala po koncu treninga še urico in pol čakat ostale, preden so odpeketali domov.
Naučiš se padati
Mala punčka je še bila in padla prvič, drugič, tretjič ... Nič zato: »Padla sem in se kar smejala. Pobrala sem se, šla naprej, končala program, se priklonila in vesela odvihrala z ledu. Saj padeš tudi, ko se učiš voziti kolo, a se pač pobereš in voziš naprej.« Z leti se naučiš padati. »Se zgodi, da iz skoka grdo telebneš na bok, a si na to pripravljen in se skozi leta naučiš, da večina padcev ne boli. Že malčke učimo padati, na stran seveda, bognedaj na kolena ali na rit. Najhujši padci pa so iz korakov ali piruete, ko jih ne pričakuješ,« zatrjuje 22-letnica, ki jo že osem let spremlja bolečina v hrbtu. »So rekli, da bo bolje, ko bom končala. V začetku me je tako bolelo, da niti hodit nisem mogla, potem sem se naučila živeti s tem.« Sprva se ji je domala nemogoče zdelo, da si v drsalkah zviješ gleženj. In glej ga zlomka: zgodilo se je tudi njej. Dvakrat. Na dva različna načina. »Enkrat se mi je pripetilo pri nekem gibu, ki ga odtlej zato nekaj časa nisem smela več izvajati.«
S porazi je križ, v mlajših letih jih je bolje prenašala. »Nisem se obremenjevala s tem, da mi je na treningih šlo odlično, na tekmah malo manj. Potem pa sem prišla v leta, ko začneš malo bolj razmišljat o tem. In pridejo trenutki, ko bi človek kar obupal, potem te pa en dober rezultat spet dvigne nazaj. Ko sem bila mlajša, sem bila bolj konstantna, nisem imela takšnih vzponov in padcev.« Zato si je omislila psihologinjo. »Vse je v glavi. Telo zna, ampak če mu glava ne pusti, da nekaj naredi, ne bo nič. Zdaj sem se vsaj na treningu močno popravila, tekme mi še delajo malo preglavic. A se izboljšuje, tolikokrat me je trema že izdala, da se na koncu vprašaš, zakaj. Navsezadnje je to moje telo, ki ga nadziram zgolj sama.«
Drobna je, 160 cm ima, in suha – pa pustimo kile. V umetnostnem drsanju je to pomembno zaradi koordinacije. »Verjetno ima en visok košarkar malo več težav s tem kot jaz. Ni tako hiter, saj potrebujejo možgani več časa, da pošljejo signale do prstov na nogi.« Pri prehrani se pazi. Nima težav s tem, koliko poje, gleda predvsem na to, kaj vrže v usta. »Dosti bolj sem pri energiji, če kaj zdravega pojem, kot če grem na kebab. Nisem si mogla misliti, koliko to pomeni za regeneracijo. Zdaj sem čisto drug človek.«
Umetnostno drsanje je ženski šport. Ni? »Je bolj razširjeno med dekleti, ni pa ženski šport. Tudi kaka ženska lahko čisto po moško drsa, drsalec pa lahko tudi na ledu izgleda moško, če le hoče in ima pravega koreografa. Tudi sama raje pogledam takšne kot tiste bolj nežne,« me zavrne.
Hvala, teta šivilja
Prototip umetnostne drsalke: lepa in urejena. Tudi Daša je. »Morda kdo misli, da sodniki ocenjujejo tudi imidž, pa ni tako. Če bi nekdo na led prišel v trenirki – pa se to ne spodobi – in bi lepo drsal, ne bi bil zato nič slabše ocenjen. Te pa diskvalificirajo ali pa dobiš pribitek, če si pomanjkljivo oblečen.« V srednji šoli se je začelo, da ji je kak sošolec rekel, da bo prišel na tekmo, »ker se tako lepo krilca dvigujejo«. S tem se ne obremenjuje: »Me je pa zmotilo, da je na spletu nekaj mojih fotografij ravno v položaju, ko so šle hlačke 'po svoje'. Ampak nič ne moreš, v gibanju si in se zlahka kaj prestavi.« Nekatere tekmovalke koketirajo s sodniki, najboljša slovenska drsalka je potrebovala precej časa, da se je tega naučila. »Kajti če med programom pogledaš sodnika, te lahko tudi zmede.« Delilci pravice so jo začeli gledati v novi luči, ko je začela drugače stati na ledu. »Ko sem prišla na ploskev in se pokazala! Ključno je, da se znaš pokazat, se spogledovat s sodniki in vse skupaj povezati v celoto.« Obleke si izbira sama, srečo pa ima, da ima teto šiviljo. »Pridem do nje z neko idejo in se potem najprej malo za glavo drži, potem pa s skupnimi močmi dorečeva podrobnosti. Jaz se potem spravim še kamenčke lepit na obleko, vsakega posebej s pinceto in lepilom,« pojasnjuje Daša, ki tudi sicer rada ustvarja. Za božična darila si je domislila in sešila lične obeske.
Bile so krize. Prva ob koncu osnovne šole, ko so se ostala dekleta začela družit tudi izven šole in skupaj preživljala vikende, ona pa popoldne trening in konec tedna tekme. Druga pri repu srednje šole, ko se telo v puberteti spreminja, kar vpliva na koordinacijo. Pa si je dala še eno priložnost – in ni ji bilo žal. Leta 2011 se je iz Celja kot novopečena študentka preselila v Ljubljano, spremenila okolje, prišla pod okrilje trenerja Čejvana, kar je bilo prelomno. Tisto leto je šla na SP in EP, stvari so bile spet na pravem mestu. »Kdor je resen, vztraja v športu. Težko je v otroških letih, ko delaš prve korake v športu, biti resen, imaš pa izjeme, ki so zagnane in bi rade kaj dosegle. Že ko sem bila deklica, so trenerji v meni videli nekaj več, ker sem bila drugačna na ledu in sem hitreje napredovala.« Zdaj je že tri leta najstarejša tekmovalka v Sloveniji.
Soči je bil blizu, a je za Dašo ostal neosvojljiva trdnjava. Ko je septembra izpustila priložnost iz rok, rezervnega scenarija ni bilo več. »Škoda, saj je bila uvrstitev na OI dosegljiva in uresničljiva. Seveda je prišlo za mano, navsezadnje sem bila zato celo poletje v Angliji, res sem se trudila, naredila sem vse, kar sem lahko, naposled pa je odločala ena tekma, pa še ta zgodnja. Ničesar ne obžalujem, trudila sem se, ni se izšlo. Se bo pa čez štiri leta,« optimistično zre v prihodnost prikupna Daša Grm, ki je vzornika našla v starših: očeta glede športa, mame pa glede življenja.
